Domovina žajblja (Salvia officinalis) je Sredozemlje. Vedno zeleni polgrmiček z olesenelimi stebli in modro vijoličastimi cvetovi doseže višino do 50 centimetrov. Cvetovi imajo veliko medičine, zaradi česar se na žajblju rade pasejo čebele. Rad ima sončno lego ter lahka, suha in dobro odcedna tla. Nabiramo ga v naravi, zasadimo ga lahko na domači vrt, ob pravilni negi pa nam bo uspeval tudi na balkonu ali v večjem cvetličnem loncu na okenski polici.
V hladen in suh prostor
Rastlino nabiramo tako, da poganjke režemo blizu zemlje. Povežemo jih v snope in obrnjene sušimo. Ko listi postanejo prhki, jih potrgamo in shranimo v neprodušni posodi. Plastične niso primerne, ker žajbelj vsebuje eterična olja. Posodo postavimo v hladen, temen in suh prostor.
Žajbelj, ki ga bomo kupili na tržnici, bomo dobili v papirnatih vrečkah, v katerih se nam bo obdržal nekaj časa, vseeno pa ga porabimo čim prej ali pa ga prestavimo v posodo.
Uravnava potenje
Že leta 1680 je izšla knjiga, ki na 400 straneh opisuje zdravilne in druge učinke te rastline, zato ni čudno, da se ga je držal sloves kralja med zdravilnimi zelmi. Uporabljamo ga lahko notranje ali zunanje. Zavira vnetja, razkužuje in ustavlja krvavenje.
Če se nam rane slabo celijo, nam bodo pomagali žajbljevi obkladki. Pomagal nam bo tudi, če imamo razjede v ustih ali vnete dlesni. Pripravek iz žajblja, ki ga grgramo, nam bo omilil vnetje žrela in grla.
Izboljševal naj bi tudi spomin. Koristen je pri astmi, slabosti srca in glavobolu. Njegova posebnost je, da uravnava potenje. Eno žličko listov žajblja prelijemo s skodelico hladne vode in pustimo stati približno 10 ur. Napitek pijemo zjutraj in zvečer. Če se potimo preveč, se bo potenje zmanjšalo, in obratno.
Njoke skuhamo v osoljenem kropu. V posodi na šibkem ognju segrejemo 10 dag masla in dodamo pest na grobo narezanih žajbljevih lističev. Na hitro popražimo, po želji dodamo sveže mlet poper in z omako prelijemo še vroče njoke. Dobro zmešamo in na koncu po vrhu potresemo parmezan. Njoke lahko zamenjamo tudi z vsemi vrstami testenin.
Svež vonj
Ko se nam pokvari kuhinjska napa, se lahko v našem stanovanju pojavijo neprijetne vonjave, ki jih potem, ko smo pojedli kosilo, zelo težko prenašamo. In na pomoč nam priskoči ravno žajbelj. V posodi ali na krožniku zažgemo nekaj njegovih lističev in prejšnje vonjave bodo skrivnostno izginile. Ravno tako bo perilo imelo svež vonj, če bomo v omaro obesili šopek žajblja, molji pa bodo morali najti drugo domovanje. Njegov vonj odganja tudi komarje.
Samo en listič
Ima močen, nekoliko grenek okus. Sveže lističe uporabljamo cele ali sesekljane, suhe pa pred uporabo zdrobimo med prsti. Posušeni ne izgubijo arome in ravno zato te začimbe jedem ne smemo dodajati preveč.
Za odišavljenje enega zrezka ali porcije pečenke zadostuje že en sam listič. Jedem ga dodajamo na začetku priprave. Z njim začinjamo mastne jedi, saj pospešuje njihovo prebavljivost. Uporabljamo ga pri pripravi svinjske in jagnječje pečenke, jeter, gosi, race in piščanca ter rib.
Ne sme manjkati v enolončnicah in juhah s krompirjem ali stročnicami. Odreže se tudi v kombinaciji z maslom in s sirnimi namazi, dodajajo pa ga celo kislim kumaricam.
Pripravimo lahko tudi žajbljevo vino, ki ga seveda pijemo le z zdravilnimi nameni. V litru belega vina namakajmo 100 g žajbljevih listov. Vino bo spodbujalo našo prebavo in delovalo krepčilno.
