Opojni vonj bazilike in presenetljiv pikanten okus naredita zanimiv kulinaričen vtis, skoraj dramatičen. Ni presenečenje torej, da gre bazilika v jedi poletja, ko je ozračje opojno in pikantno hkrati. Izvira iz Indije, dežele duhovne modrosti, kjer ji rečejo tulsi. Iz nje praviloma kuhajo zdravilni čaj. Indijska bazilika se nekoliko razlikuje od gojenih različic, ki jih poznamo v Evropi zadnjih petsto let, esenca rastline pa se je, upam, ohranila. V Indiji pravijo, da je prežeta z božanskim bistvom, zato ne le začinja jedi in prinaša zdravilne učinke, ampak tudi razsvetljuje duha in shranjuje resnico. Nekaj so o tem vedeli tudi drugod po svetu. V Grčiji z njo pripravljajo blagoslovljeno vodo, dajejo pa jo tudi na oltar v cerkvi. Rastišče je našla tudi v Ameriki, kjer poznajo različne vrste te rastline. V Južni Ameriki raste kot grmiček. Njim je spregovorila kot zaščitnica ljubezni, zato so si jo fantje v Mehiki tlačili v žepe, da bi pritegnili pogled tiste, ki jim je bila najbolj všeč. Za svojo si jo je izbrala tudi haitijska poganska boginja ljubezni Erzulija.
Basilikon pomeni kraljevska
Znanih je več vrst bazilike oziroma bažiljke, kot ji ponekod rečejo. Razlikujejo se po ostrini okusa, ki ima razpon od nežnega in svežega limonastega do kar ostrega okusa, podobnega popru. Najbolj pogosta bazilika ima velike rahlo nazobčane liste, ki so proti vrhu stebla vedno večji, med njimi pa je polno zalistkov. Običajno se uporabijo le lističi. Ko jih nežno pomanemo, se širi sladek, a močen vonj po klinčkih, če jih zmečkamo, pa takoj ovenijo. Manjše rasti je grška bazilika, ki nima pretirano močne arome, čeprav uspeva v vročih in sušnih krajih. Iz Grčije prihaja tudi njeno ime, basilikon pomeni kraljevska, kar veliko pove o tem, kako so to drobno rastlino od nekdaj spoštovali. Čisto posebna je škrlatna bazilika, s temno rdečimi listi in bledo rožnatimi cvetovi. Poprova je najostrejša in lahko v jedi res nadomesti poper.
Aromo ohranja
Je občutljiva dišavnica. V stiku s toploto potemni in postane čisto neugledna, prav tako, kadar jo stremo. Čeprav se na videz spremeni, ohrani svojo aromo. Vsekakor pa je ne kuhamo, saj bi s tem izgubila vse svoje dobre lastnosti. Dodajamo jo šele na koncu. Za zimo jo shranimo v olju, saj posušena nima pravega okusa. Italijani jo konzervirajo v pesto, ki ga uporabljajo za preliv čez testenine, vlagajo v kis in dodajajo paradižnikovim omakam vseh vrst. Bazilika dopolnjuje paradižnik in oljčno olje, to je njena klasična kulinarična kombinacija. Meni je najljubša v sendviču: rezina paradižnika, poper, sol, celi listi bazilike, rezina mocarele, oljčno olje. Preden dokončno preidem na vegansko prehrano, jih bom vsekakor še nekaj pojedla. Potem pa bom morda sir nadomestila s kosom mehkega belega kruha.
S kruhom se lepo ujema tudi juha iz bučk in bazilike; njen okus je prav kraljevski.
| Bučna juha z rižem in baziliko Za vsaj štiri krožnike potrebujemo dve večji bučki, skodelico riža, eno čebulo, žlico bio zelenjave jušne osnove, poper, muškatni orešček in šopek bazilike.Za ta recept lahko uporabimo bele ali zelene bučke, ki so prerasle idealno debelino. Prerežemo jih po dolžini in z žlico izdolbemo mehko sredico s semeni. Ker imajo take bučke že tršo ovojnico, jih olupimo. Riž zakuhamo v liter slane vode. Bučke narežemo na večje kocke, čebulo na kolobarje. Ko se riž napol skuha, dodamo bučke in čebulo. Vmes pomešamo po dnu, da se riž ne prime. Kuhamo, da se bučke zmehčajo. V lonec nameljemo poper, naribamo muškatni orešček, dodamo mešanico začimb za juho, baziliko (samo liste, brez stebel) in zmešamo s paličnim mešalnikom. Juha naj bo gosta. |
