Vsestranskost njive

Pred nekaj dnevi me je kolega opozoril na ameriško spletno stran, češ da bi to bila priložnost za povprečnega Slovenca, ki je ostal brez službe (ali jo je obdržal tako, da dela cele dneve za romunsko plačo), kako zaslužiti vsakdanji kruh.

Načelno nisem navdušena nad prenašanjem ameriških modelov na naša tla, a sem si stran vseeno ogledala. Kot sem predvidevala. Ne želijo mi dati koristnih nasvetov, kot nekateri portali ponujajo recepte za pripravo kosila, ampak mi seveda želijo nekaj prodati: »Poglej, kako sem uspešen. Kupi mojo knjigo in to se bo zgodilo tudi tebi.« Ja, zelo ameriško. Kolega je od par znancev želel izvedeti mnenje o ideji. Moj odziv je bil primeren okolju, v katerem sem odraščala. Če bom posadila solato, bom o tem vprašala mamo in babico. Ne bom kupila knjige! Odzivi nekaterih drugih so bili zelo pozitivni. Seveda ne ameriško. Tam potrditev: »Ej, ideja je super,« pomeni, da bom vanjo vložila denar.

Savinjsko je ceneje

Stvari sem se lotila precej v duhu polpretekle zgodovine in seveda pod vplivom tistega dela svoje genetske zasnove, ki se je s časom razvijal za Savinjo. Ko sem izvedela, da imam na voljo celo njivo, ki naj bi jo dobili v zakup za 50 evrov na leto, sem se veselo lotila zbiranja raznolikih sadik. Obrala sem vse sorodnike, sosede, prijatelje in celo direktorja. Še v zadnjih trenutkih pred sajenjem sem se ustavila pri stricu, da je dodal še nekaj svojih že poljubljanščenih lilij. Te je nekoč prinesel iz naravnost iz Nizozemske. Da bo lepo okoli brunarice, ki smo jo prav tako dobili skupaj z zemljo. Dejstvo, da so stvari okoli te njive malo nedorečene, me pravzaprav sploh ne skrbi. Glede na to, da nisem vložila niti centa.

Vložek povrne že ena vrsta

V nedeljo smo se tako odpravili na delovno akcijo. Na zorano polje smo posadili vse, kar nam je uspelo dobiti brezplačno. Niti po naključju nisem pomislila na kakšno gnojenje. Pridružil se nam je tudi kolega s terenskim vozilom v pravem pomenu besede in bolj ali manj kar z avtom sva se spustila v Dragonjo, kjer sva natočila okoli sto litrov vode. Do prvega dežja bo zaleglo. Tako imamo njivo pripravljeno pravzaprav brezplačno. No, za približno 7 evrov na mesec. Če nam obrodi samo ena od vsake vrste posajenih sadik, bo vložek že povrnjen.

Piknik ali tri pijače

Ker ta potencialna zelenjava nikakor ni moj vir preživetja, ampak bolj rekreacija, je delovnemu popoldnevu sledil manj delovni piknik. In dokler ne bom v resnici videla vseh kilogramskih paradižnikov in stoletnih čebul, je moj račun usmerjen v ta dogodek. Dejstvo je bilo, da smo to popoldne zapravili 60 evrov. Žar za deset ljudi, vključno s precejšnjo količino pijače. Smo pač šele začeli in je bila vsaka delovna roka dobrodošla. Celo otroci so se zabavali, saj so lahko prisostvovali kurjenju navlake, ki je ostala po čiščenju parcele.

Nekako mi je prišlo na misel, koliko bi dobili za ta denar, če ne bi bilo parcele. Res da žurke s prijatelji niso nujne za preživetje, so pa dobrodošle za sprostitev in duševno zdravje. To je pač nekaj, kar mora biti. In na nekem prostoru za piknik lahko to socialno samozdravljenje opravimo neprimerno ceneje.

Malica z malo vode

Če bi se nas druščina desetih odpravila v gostišče, kjer povprečna pijača, tudi če je samo voda z okusom, ne stane pod 2 evra, bi za toliko denarja dobili natančno 3 runde pijače. In domov bi se odpravili lačni. Že res, da je moral vsak od prisotnih vsaj malo delati in smo bili ob koncu dneva, vključno z otroki, kar malo utrujeni, smo preživeli prijetno popoldne v družbi s prijatelji, popolno postrežbo in minimalnimi stroški 6 evrov na osebo. Če vzamem malo manj intenziven piknik, ki ga organizirata dve štiričlanski družini, ki za normalno kosilo ne moreta pojesti več kot dveh kilogramov mesa, pol kilograma zelenjave in nekaj prilog ter popiti več kot štirih litrov pijače, popolni stroški ne morejo preseči 30 evrov. In še nihče ne bo grdo gledal, če bodo otroci razgrajali.

Toliko pravzaprav stane malica v cenejšem gostišču. Z malo vode.