Črni gozdiček je klasika med čokoladnimi tortami. Narejena je iz čokoladnega biskvita, nadevana in okrašena pa je s smetano in češnjami. Namesto teh v receptih pogosto navajajo višnje. Atraktivna kombinacija temnega biskvita, bele smetane in rdečega sadja naredi torto prepoznavno v vsaki slaščičarski vitrini.
Kdo jo je naredil prvi?
Nekateri viri navajajo, da je sladico izumil francoski slaščičar Jacques Auber. Francozi jo imenujejo foret-noire, črni gozdiček. Bolj verjetno je, da je njena izvorna dežela Nemčija. V goratem predelu jugozahodne Nemčije, Schwarzwaldu, namreč pripravljajo znamenito češnjevo žganje (Kirschwasser), ki je uporabljeno v originalnih receptih za to torto. Čeprav je temna, ker biskvit obarva precejšnja količina kakava, temnino pa poudari bela smetana, ime črni gozdiček nima s tem nobene povezave. Torta je dobila ime po češnjah, namočenih v žganju, iz pokrajine Schwarzwald (v prevodu črni gozd).
Z njenim nastankom povezujejo tudi slaščičarja Josefa Kellerja, ki naj bi jo spekel leta 1915. Recept zanjo je prvič zapisan šele 1936., najbolj znana pa je bila v Berlinu. Pekli so jo tudi v drugih nemških, avstrijskih in švicarskih prestižnih slaščičarnah. K nam je prišla z nemškim imenom schwarzwalder Kirschtorte, schwarzwaldska češnjeva torta.
Tudi malo alkohola
Smetana za nadev mora biti sveže stepena, odišavljena z vaniljo in sladkana, v njej je lahko tudi kapljica vinjaka. Češnje so namočene v žganje, za okras na torti pa tudi kandirane. Pogosta dekoracija črnega gozdička so čokoladni ostružki. Biskvit je praviloma pokapljan s češnjevim žganjem. Na to sestavino, ki naj bi dala tej sladici prepoznaven okus in ime, pa sodobni recepti kar pozabljajo. Črni gozdiček večinoma pripravljajo brez alkohola.
Črni gozdiček
– pol kilograma (vloženih) višenj;
– 10 dag mehke bele moke;
– žlica grenkega kakava;
– 10 dag jedilnega škroba;
– pecilni prašek iz vinskega kamna;
– 4 jajca;
– 125 g sladkorja;
– 7 dl sladke smetane;
– 30 dag jedilne čokolade;
– prašek za vaniljev puding.
Pečico vključimo na 200 stopinj, ventilatorsko na 180. Potrebujemo dve skledi, primerni za stepanje. Ločimo beljake in rumenjake. Pomembno je, da med beljaki ni niti sledi rumenjakov. V eni stepamo rumenjake s štirimi žlicami mlačne vode, da se res dobro spenijo in nekoliko posvetlijo, nato dodamo polovico sladkorja in stepamo tako dolgo, da postane zmes gosta, lepljiva in svetlo rumene barve. Beljake nekoliko stepemo, nato pa počasi dodajamo preostali sladkor in stepamo, dokler ni tako trd, da ne pade iz sklede, če jo obrnemo. Manj tvegan poskus je z noževim rezilom; v snegu mora ostati jasna sled. Sneg preložimo na stepene rumenjake, na to pa presejemo mešanico suhih snovi (moka, pecilni prašek, škrob, kakav). Z žlico, še bolje s šibo, previdno vlečemo skozi zmes rumenjakov, kot bi nežno privzdvigovali sneg in moko. Uporabna je tudi kuhalnica z luknjo. Električni mešalnik ne pride v poštev. Tortni model samo po dnu namažemo z maslom, poprašimo z moko in odvečno dobro otresemo. Testo pečemo približno pol ure.
Višnje pokuhamo v malo vode in jih izkoščičimo nad cedilom, da prestrežemo sok. V tekočino (pol litra) zakuhamo vaniljev puding, sladkamo po okusu, vmešamo višnje in nekoliko ohladimo. Nadev naj bo precej gost. Čokolado stopimo v smetani in kratko pokuhamo. V hladilniku naj bo vsaj šest ur, še bolje čez noč, da se dobro strdi. Biskvit pustimo na rešetki, da se počasi ohlaja. Eno plast vrnemo v tortni model, namažemo s polovico višenj, pokrijemo z drugo polovico biskvita in narahlo pritisnemo. Po vrhu namažemo preostanek višenj, vse do roba, in postavimo v hladilnik. Naslednji dan oziroma čez nekaj ur odpnemo obroč tortnega modela in jo preložimo na krožnik. Stepemo smetano. Previdno z obrati, ker se hitro strdi. S čokoladno smetano premažemo vrh torte, lahko pa tudi obod. Pred serviranjem naj gre še malo v hladilnik.