Suho ugotovitev We are not amused/Nismo navdušeni je zgodovina ob nekem dvorskem pripetljaju pripisala britanski kraljici Viktoriji, a povsem uporabna je tudi tokrat – bral sem pred dnevi, bral, bolje zijal v zaslon in se čudil z odprtimi usti: ne kar kdor koli, ampak Slovenci bomo velikemu, razvajenemu ameriškemu trgu ponudili v prodajo ... vodko! What? Kaj? Vodko? Ne medice. Ne slivovke. Ne tropinovca. Ne viljamovke. Ne, vodko. Si lahko mislite! In to bomo počeli, le kako drugače, z ljubeznijo. Džizus!
 |
| Igor Bratož |
Poskusili jo še bomo, kar vemo, so za zdaj piarovske marnje in imena udeležencev: idejo je dal odlični ameriški chef Peter X. Kelly, zagrabila sta jo Bruce Duhan in Emil Gaspari, »razvili« so vodko v srbskolastniškem Fructalu, po zamisli Janeza Bogataja so namesto ječmena, rži, koruze ali krompirja vpletli v zgodbo ajdo, denarce za projekt sta primaknila igralec Bill Murray in plesalec Mihail Barišnikov, steklenico so naredili v Steklarni Hrastnik, pokrovček sežansko podjetje Feroplast. In za piko na i ima zadeva tudi ime – Slovenia Vodka. Težko se je odločiti, kaj je bolj butasto, ime ali sama zamisel o vodki, ki da naj bi jo prodajali Američanom.
Na take pomisleke ima Gaspari, ki že pol stoletja živi onkraj Atlantika in slovi kot edini uvoznik slovenskih prestižnih vin v ZDA, takoj pri roki odgovor, češ da ni pomembno, kaj pijemo v Sloveniji, temveč kaj pijejo tam, kamor gremo prodajat. Zelo ameriški odnos do posla, bi lahko pripomnili, pri tem drobnjarije, kot je ta, da vodka ni ravno slovenska nacionalna pijača, sploh ne motijo, celo odveč so. O nacionalnosti je namreč treba govoriti, saj – kot sem lahko videl na spletu – samo oblikovanje izdelka močno sloni na nacionalnih simbolih. Pozabimo za trenutek na ljubezen, ki da jo prinaša žganjica sLOVEnia, a kaj pametnega pripomniti od zamašku, na katerem se je očitno v eni od različic znašel predelani slovenski grb: iz oblike ščita se je prelevil v krog z rdečo obrobo, zvezde z grba grofov Celjskih so iz navzdol obrnjenega trikotnika poravnane v ravno črto, tudi vodni valovnici sta poravnani v ravni črti. A take oblikovalske zmazke kdo počne v imenu Slovenije? No, očitno se je nekomu poblisnilo, da je maličenje grba res malo preveč, in so to čudo zamenjali z rdečim krogom, ki sporoča XOXO.
Ostala pa je kopirajtana Slovenia v neznosno demode tipografiji, podčrtana z modro črto, kjer je razloženo, da gre za vodko. Oblikovanje steklenice in napisa na njej je daleč od tistega, kar je na primer za vodko Wyborowa naredil Frank Gehry. Seveda, Gehry.
Je mogoče, da je zgolj pohlep zmožen tlakovati pot do takih norosti? Ne vem, vem pa, da je Janez Bogataj človek, ki nekaj ve o slovenski tradiciji, poslovnež Gaspari, ki je na vinsko karto restavracij Petra X. Kellyja spravil imena, kakršna so Batič, Zanut, Santomas, Tilia, Kogl, bi tudi lahko vedel, da je promoviranje največkrat posel s finimi, a usodnimi odtenki. Prav tako bi se neumnosti lahko zavedal Peter X. Kelly, chef, »ki se je v Slovenijo zaljubil, še preden jo je obiskal« in ki hrano soli s solnim cvetom iz sečoveljskih solin, uporablja Kocbekovo bučno olje, v njegovi zvezdni restavraciji X2O Xaviars on the Hudson pa se sedi na stolih, narejenih v Novem mestu. Žganjica, ki »vsebuje šepet slovenske ajde in vodo izpod slovenskih Alp«, je sramota.
