Tokrat pišem o kulinaričnih doživetjih na potovanju po Caminu. Hrana ni in naj ne bi bila glavna tema te romarske pešpoti, vendar smo se večinoma pogovarjali prav o tem. Druga najpogostejša tema so bili žulji. Ko si sit, je vse lažje in lepše, če ješ kaj dobrega, potem pa še sploh. V večjih krajih so restavracije ponujale paeljo. Tradicionalna španska jed je tako pogosta kot pica in špageti v Italiji. Pripravljajo jih z vsem možnim, tako da jih je toliko vrst, kolikor je gostiln. Brez izjeme so mesne ali ribje. Čeprav so v tipični tudi grah, bel fižol, obvezno artičoke, od začimb pa žafran in rožmarin, kar po moje čisto zadostuje za polnost okusa, je nemogoče prepričati španskega kuharja, da pripravi kaj takšnega. Eden izmed dobrih sklepov, ki jih je oblikovala moja pot, je bil zato recept za vege paeljo. Sestavljala sem ga pod vročim soncem, na širnih planotah in v prijetno hladnih evkaliptusovih gozdovih. Doma se bom do sitega najedla odlične, ogromne paelje z zelenjavo. K sreči sem že vedela, kje bom dobila glavno sestavino, artičoke. Rastejo na ekološki kmetiji Žiber v Istri, prinesejo jih na ljubljansko tržnico vsako soboto, torej nobenih težav. Ko sem prišla do konca poti, na peščeno plažo divjega Atlantika, je bila paelja bližje, kot sem si mislila. Prijazen, barvit hotel na koncu sveta, v Finisteri, kuha le vegetarijansko, in to za prostovoljne prispevke. Namesto plačila lahko tudi pomivaš posodo ali pometeš po hiši, obesiš perilo ali nič od tega, kakor se ti zdi. Pred večerjo smo počakali, da je vsak povedal, za kaj je tisti dan lahko hvaležen, in potem smo skupaj jedli popolni neznanci z vsega sveta, kakšnih trideset nas je bilo za mizo. Paelja je bila še večja kot v mojih sanjah, fant je ponev komaj prinesel iz kuhinje. Bila sem hvaležna za marsikaj, večerja bi se ohladila, če bi vse naštela, a sem zato rekla le, da sem res hvaležna za paeljo. Slišati je bilo precej skromno.
 |
| Artičoke pripravimo, tik preden jih damo v ponev, ker hitro oksidirajo. Priprava svežih artičok je odločilna za okus jedi. Nujno odrežemo debelo steblo čisto do cveta, ker drugače jed greni. Nato z velikim ostrim nožem odrežemo zgornjo polovico cveta – to zavržemo. Kar ostane, so temno zeleni trdi listi, ki jih prav tako odstranimo, dokler ne pridemo do mehkejše sredice. Običajno zadostuje, da odstranimo tri zunanje liste, kar se opazi tudi v barvi – sredica je svetlejša. |
Paelja z artičokami
Za dva
- 2 žlici oljčnega olja
- 1 čebula
- 750 ml zelenjavne jušne osnove
- 2 stroka česna
- ščepec čilija
- pol žličke žafranovih nitk
- vejica rožmarina
- poper, sveže mlet
- pol žličke kurkume
- 230 g riža
- 2 paradižnika
- 70 g graha
- 10 glavic svežih artičok
- limona
Paeljo pripravljamo v široki nizki ponvi s pokrovom. Na olju popražimo na tanke obročke narezano čebulo, zmanjšamo temperaturo in jo mehčamo kakšnih deset minut, da zadiši in se hrustljavo zapeče. Dodamo nasekljan česen, čili, žafran, vejico rožmarina, poper in kurkumo, riž in mešamo toliko časa, da se ves namasti. Zalijemo z jušno osnovo in počasi kuhamo deset minut v nepokriti posodi. Medtem pripravimo artičoke – odrežemo zgornjo polovico cvetov in odstranimo zunanje lističe, da pridemo do sredice. Srčke artičoke narežemo na četrtine in takoj uporabimo, ker hitro potemnijo. V ponev dodamo najprej grah, premešamo, preverimo okus in po potrebi dosolimo, nato povrhu razporedimo pripravljene artičoke ter dušimo pokrito še deset minut brez mešanja. Malo pred koncem kuhanja damo v ponev nasekljane paradižnike. Ne mešamo. Ponudimo takoj ali ohlajeno, vedno pa s kozarcem dobrega vina.
