Butični dizajnerski hotel v Stari Ljubljani se lahko pohvali z vrsto priznanj, kot prvemu v Sloveniji mu je uspelo postati član prestižnega združenja Design Hotels, ima pa tudi eno najboljših restavracij pri nas. Francoska kuharska šola s slovenskimi sestavinami in ščepcem avstralske odprtosti je klasično turistično ponudbo spremenila v svetovljansko.
Prijetno sveži in lepo zaokroženi penini rebolium sinefinis z vztrajnimi drobnimi mehurčki in sadnimi oziroma citrusnimi aromami je pripadla vloga aperitiva, suvereno pa je pospremila tudi prva krožnika. Poširan losos s svežimi kumarami, redkvicami, hrenovo omako in mikrozelišči je bila klasika, postrežena na sodoben način. Že prezentacija nam je bila zelo všeč, okusi sočnega lososa in hrustljave zelenjave, ki so se neverjetno dobro ujeli, pa so dali vedeti, da se v Vandru tudi po odhodu Francoza Benjamina Launayja še vedno dobro je. Svoje znanje je prenesel na mladega Valentina Poniža, ki v Vandrovi kuhinji naprej razpreda masleno nit francoske kuhinje. Živelo maslo, maslo in še enkrat maslo! Sinefinisove sadne arome in svežina vrta so se nežno premešale in objete počasi zaplesale v ustih. Niti en okus ni izstopal. Sofisticiran krožnik, ni kaj. Tudi ratatouille ploščice – na maslu popečejo toast in nanj položijo pečeno mediteransko zelenjavo z maskarponejevo kremo in češnjevim paradižnikom – so prinesle zaokrožene okuse termično obdelane zelenjave in kremoznosti maskarponeja. Krožnik, lep za usta in oko! K še večji harmoniji je z vetrcem v kozarcu spet pripomogel sinefinis.
Nadaljevali smo z lahko linijo znanega mojstra naravnih vin Mladena Rožanića. Macerirana malvazijica roxanich, 2013, se je s svojo sadnostjo, predvsem pa mineralnostjo in herbalnostjo, ujela z mineralnimi gamberi in prav takšno mlado blitvo, sladkast okus gamberov in bele kremozne polente pa je našel ravnotežje v prijetni grenkobi malvazije. Tudi veloute pena ni bila le za okras, saj so šalotka, belo vino, smetana in ribja osnova poskrbeli za poln okus. Brez gosjih jeter v francoski visoki kuhinji pač ne gre in v Vandru jih postrežejo s češnjami, sladko žametno češnjevo omako ter praženimi mandlji. Čudovita kombinacija bogate maslenosti gosjih jeter ter sladkobe češenj se je še bolj izrazila zaradi igre tekstur, pri čemer je vlogo odigrala tudi črna vulkanska sol. Perverzno dober krožnik je z aromami češnje podprl Batičev rose, 2015.
Vrsta ponudbe: restavracija hrana, vino: 10 postrežba: 9 cena/kakovost: 10 vtis skupaj: 9,6 |
Ko so nam v kozarec natočili modri pinot movia, 2009, smo občudovali sproščanje arom od borovnice do prezrele amarene, robide, suhe slive do zemeljskih not mokrega gozda. Dajte mu čas in zrak, pa vas bo sezul. Počasi pečen jagenjček z zloženko navadnega in sladkega krompirja, blanširanim brokolijem, pečenim česnom in redukcijo telečjega fonda je bil genialen. Odlično meso, sočno in mehko, okus pa tak, da je prepričal tudi tisti del omizja, ki nad njim sicer viha nos. Tudi z vinom so zadeli v polno, saj je imelo še vedno dovolj svežine, terciarne arome gozda in sladkih začimb so jagenjčka le še povzdignile.
Pečen file brancina z divjim rižem, pehtranom, sotirano blitvo in masleno omako je s hrustljavo kožico in voljnim mesom spet poskrbel za harmonijo in eleganco. Ker so riž kuhali s pehtranom, svežega pa dodali na krožnik, nas je prešinilo, da tudi brancina lahko poplaknemo z modrim pinotom. In res! Nenavadna odločitev, a prav pehtran je zgradil most s terciarnimi aromami sladkih začimb.
Za konec je sledila še limonova pita z osvežilnim jogurtovim sladoledom in dehidriranim medom.
V Vandrovi kuhinji se znajde najboljše, kar v tem letnem času ponujajo tržnica in okoliške kmetije ter lokalni dobavitelji z vseh koncev Slovenije. Promovirajo slovensko, vendar ne za vsako ceno (brie je pač brie). Sofisticirani krožniki harmoničnih in všečnih okusov prepletajo domačo tradicijo in sodobno kulinariko. In kot pravi Aleksander Vujadinovič, čigar žena je Avstralka, skupaj združujejo francosko kulinariko, avstralsko odprtost ter slovensko drznost in vztrajnost. So kot kakšen 3D-fusion, v središču vsega, kar počnejo, pa je gost.
Dobro je vedeti
|