Ob imenu Valentina Smej Novak takoj pomislimo na kuhanje. Z možem Luko sta se nam prikupila kot kuhinjski par. Do zdaj sta izdala tri avtorske kuharske knjig, ki so prave uspešnice, pred nekaj dnevi pa je izšla še četrta z naslovom Paradajz. Ker mi je urednica založbe Totaliteta želela prikazati, kako je nastala nova knjiga, me je povabila v Prekmurje, natančneje v Renkovce, kjer zorijo luštni paradižniki.
Preden med popelje med paradižnike, izvem, kako je prišla do Lušta. »Najprej sem se srečala s sočnimi rdečimi sadeži. Na tržnici nisem mogla spregledati stojnice, polne mavrice paradižnika,« nazorno opiše. »Paradižnik je eno od živil, ki je v postopkih prilagajanja na intenzivno predelavo izgubil največ okusa. Pravo presenečenje je, ko ugotoviš, da lahko tudi v pogojih velike pridelave vzgojiš paradižnik polnega okusa. Ko sem pa ob obisku rastlinjaka opazila, da zori tudi volovsko srce, sem bila res presenečena. Prav vračanje k starim, za pridelavo nekoliko zahtevnejšim sortam, je izziv,« pravi. »Zgodba o paradižniku, ki zori v rastlinjakih, ki jih greje morje termalne vode, na katerem leži panonska ravnica, se mi je zdela kot uresničitev vizij, ki so jih omenjali že pred desetletji. Takrat se je to zdela daljna prihodnost, skoraj utopija.« Nato opiše, kako si ga najraje privošči. »Prve sadeže vedno z malo soli in s črnim kruhom … Z zaseko, če sem v Prekmurju, z oljčnim oljem v sredozemskem prostoru. Ne morem pa se upreti niti počasi pečenim v olju, nekakšnim 'confitom', ki so priročni v različnih jedeh kot nadgradnja, priloga ali samostojna jed.«
Paradižnik z vodko
Sprehodiva se po rastlinjaku in Valentina se razgovori o novem projektu. »Ko so pri Luštu izrazili zamisel o knjigi Paradajz, sva kot založnika z veseljem sodelovala.« Medtem mi pokaže še čisto vročo knjigo in nadaljuje: »Knjiga poskuša zajeti celovit pregled receptov s paradižnikom, od vsakdanjega sataraša in babičine osnovne paradižnikove omake do svetovnih receptov, ko z jedmi potujemo okoli sveta – vključuje recepte za provansalski 'ratatouille', italijansko 'parmigiano', paradižnikovo pito in navdihujočo 'paello'. Postavili pa ga bomo tudi na sredo mize kot glavno jed, bodisi v družbi s piščancem bodisi na kotletih, zelo pogosto ga bomo srečali na testeninah, celo v družbi vodke,« se nasmehne. »Paradižnik pa je lahko tudi izziv v presenetljivih kombinacijah s čičerikino kremo ali z lososom, rdeče in sočne presežke bomo vkuhali v shranke, od domačega kečapa do sušenega paradižnika.« Z možem pripravljata še eno novo avtorsko knjigo. »V njej bo hrana taka, kot je, brez predznakov in težnje po popolnosti. Jemo, da živimo, ne pa, da pokusimo čim več jedi, kot se to danes rado dogaja. Zato so recepti tudi poziv k temu, da ne podlegajmo prehranskim obsedenostim, raje si na dan privoščimo en dober obed, ki naj nam bo obred. Tudi če ni popoln, je glavno, da dobro dene nam in okolju,« se prisrčno nasmeje. »Ko sva razmišljala, kako bi to označila, sva prišla do izraza prehranski realizem: po prehranskih obsedenostih, po romantiziranju, še preden zapademo v larpurlartizem, je čas za realizem. Ali celo naturalizem.« Nato te besede opiše po domače: »Prehranski realizem se loti prvinskih živil: stročnice, zelenjava, meso, ribe, kaše in sadje. Vse, kar bomo postavili na mizo, da obed postane prijeten obred: za užitek in žitek, torej 'žitek' v smislu starega izraza za življenje.« Knjiga pa ne bo ostala samo pri receptih, ampak prinaša tudi zgodbe živil in jedi ter ilustracije, ki osvetlijo njihovo zgodovino. »Ne moreva iz svoje literarno-filozofske kože, iščemo vzporednice z literarnimi obdobji, saj gre tudi pri pisanju kulinarične literature za neko posebno zvrst,« doda.
Obstajata samo zdrava in nezdrava prehrana
Sicer pa Valentina in Luka veljata za začetnika slovenskih kuharskih oddaj. »Tiste oddaje so nastale spontano, brez velikega načrta. Vrata naše kuhinje so bila vedno odprta, saj jo imamo postavljeno kar v dnevni prostor – to je zanimiv premik, ki se je zgodil v domovanjih od časa naših babic in mam. Včasih je bila kuhinja daleč od oči, potem se je premaknila v srce doma. In misliva, da v kuhinji res ni česa skrivati,« pristavi v smehu. Danes je sicer že prava poplava tovrstnih oddaj. »Kuharske oddaje so zelo raznolike. Ko ljudem nekaj postane všeč, je logična posledica, da se jih s tem ukvarja vse več. Do tekmovalnih oddaj sem nekoliko zadržana, saj menim, da hrana ni tekma, vidim pa, da ljudi to zabava in zanima.« Po njenem mnenju se že preveč ukvarjamo s hrano. »Marsikaj, kar se danes počenja s hrano, si nasprotuje: po eni strani poveličujemo lokalno, po drugi čudežna uvožena živila. Prisegamo na preprostost, ki postane zapletena, ko izločamo cele skupine živil. Iz ene skrajnosti v drugo. Marsikaj v hrani je danes pretirano, kot avtorja pa verjameva, da je hrana v osnovi preprosta. Meniva, da obsedenost s popolnostjo okusov zgreši bistvo hrane.« Nato zabiča: »Hrana je tu, da se najemo, in naj nam, okolju in gospodarstvu tudi na dolgi rok čim bolje dene. Ljudje se moramo zavedati, da vsega ni mogoče pojesti. In tudi nobene potrebe ni po tem. Na dan pojemo samo eno kosilo, ki naj bo uravnoteženo. Ne obstajajo zdrava ali nezdrava živila, samo zdrava in nezdrava prehrana, ki je celota vsega, kar se znajde na krožniku.«
Prepire je treba vzeti z zrnom soli
Ko prideva iz rastlinjaka, naju čakajo paradižniki v drugih oblikah. Preden se okrepčava, Valentina razkrije, da kuha skoraj vsak dan. »Ne nazadnje kuhinja ni za to, da je lepo pospravljena, ampak je namenjena uporabi.« Čeprav priznava: »Po drugi strani je res, da vsako ponavljajoče se vsakdanje opravilo lahko hitro postane nadloga, in kuhanje ni nobena izjema, zato je prav, da ga pogledamo z zabavnejše plati, da se ne ženemo vedno za popolnostjo, da si včasih kuharijo skrajšamo ali pustimo, da kdo drug skuha nekaj namesto nas.« Meni, da je osnovni izziv hrane etičen. »Največja težava so prehranski presežki in primanjkljaji kot globalna neuravnoteženost, pa hkrati hrana, ki jo zavržemo bodisi v imenu različnih predsodkov bodisi potrošniških ambicij. Poleg tega je pred nami tudi izziv planeta, na katerem je en del ljudi presit, drugi pa lačen.« Preizkusiva vse jedi s paradižnikom, medtem pa razkrije, da ne mara ‘visoke' kuhinje. »Nimam pravega odnosa do nje. Mislim, da tu ni vprašanje 'maranja', spoštujem veščino in stroko; samo to ni čisto moj 'krožnik kaše'.« Ne moreva pa mimo tega, da se v kuharskih oddajah z možem občasno tudi sporečeta. V smehu pove: »Tega sicer ljudje ne počnejo? Nisva profesionalca, zato sva takšna, kot sva, midva drugačna ne znava biti.« Nato doda: »Midva se še vedno včasih sporečeva, za druge pa ne vem. Verjetno se nikoli ne sporečejo, pa tega potem ne razumejo,« se nasmehne. »Blagor za vse prepire v kuhinji, treba jih je vzeti z zrnom soli.« O čem pa se z možem najpogosteje sporečeta? »Težko bi rekla, da gre v teh primerih za prave prepire, gre bolj za različna mnenja, pripombe, ki je prav, da so izrečene, da se para spusti in se soočijo pogledi. V glavnem gre za vsakdanje pomembne drobnarije: da ne uporabljam pravega noža – uf, ta je res že zlajnana, ampak kaj, ko se ves čas ponavlja,« se nasmeji. »Pa da premalo solim. In on preveč. In da ne potrebuje vsaka jed popra (po mojem mnenju ga). In da je pomembna razlika med origanom in timijanom.« Ob koncu pa razkrije, kdo je pri njiju glavni v kuhinji: »Pri nas smo vsi glavni, saj to je to,« se navihano nasmehne.
»Preberite več v Suzy, novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite brezplačno številko 080 11 99.«
