Ko stopimo v prostor, se pogled najprej ustavi na rdečih kavnikih z belimi pikami (tistih iz Ema, ki so jih imele že naše babice) in kraškem pršutu. A to sta le dva zgovorna kazalnika, da smo v Slovenski hiši. V prvi gostilni pri nas, kjer je prav vse slovensko. Celo značilna kubanska pijača mohito je dobila preobleko, za katero nam hišni kuhar Denis Grubar pove recept. »Vzamete slovensko žganje divje mete krucefix, mu dodate svež limonin sok, malo domačega rozinovega sirupa, liste sveže mete in radensko.«
Slovenija ima dobre proizvajalce hrane in pijač, tako da tujega resnično ne potrebujemo, še pojasni Grubar. Vodja Slovenske gostilne Aleš Prestor pa smeje doda: »Ampak pri žganih pijačah smo doktorirali, da smo našli prave. K sreči imamo ob slovenski vodki tudi slovenski džin in celo viski.« Oba sogovornika se namreč strinjata, da so se šele ob podpisu pogodbe zavedli, kako veliko delo so si zadali. Da je vse na meniju, tudi pijača, izključno slovensko... ja, za to moraš biti malo nor, priznavata sogovornika.
Ekipa se je odločila, da bo rdeča nit jedilnik, ki temelji na prigrizkih in dilcah. »V tem trenutku smo začeli ponudbo suhomesnih izdelkov, tople jedi pa bodo seveda sezonsko obarvane,« pripoveduje Grubar. Sendvič s kranjsko klobaso pa je ob slovenskem mohitu že v začetku nekakšen zaščitni znak. Izmislili so si ju sami in kažeta na nov pristop k tradicionalni hrani. Uporaba domačih že znanih sestavin na drugačen način.
Grubar pojasni: »Tako smo sestavili regijske dilce. Gre za lesene plošče, na katerih lahko poizkusite različne butične izdelke naših kmetov. Od mesnih izdelkov in sirov do različnih paštet in namazov. Izbirate lahko med divjačinsko, prekmursko, sirovo...«
»V pozitivnem pomenu smo nori in drzni. Zdaj si najprej želimo čim več kulinaričnih zgodb,« med ponujanjem medvedje paštete pripoveduje Prestor. Vsak dan je poseben, se smeji. »Ves dan bomo vrteli izključno slovensko glasbo, od popa do rocka. Za zajtrk, ko boste pili Cankarjevo kavo iz Emovega kavnika, pa boste lahko prisluhnili zvokom pesmi, kot je Šuštarski most Majde Sepe. Ja, dopoldne je v Slovenski hiši čas popevk.«
Kaj pa kulinarični dogodki? »Ob sredah bomo imeli kulinarično predstavitev slovenskih kmetij. Vsaka kmetija bo imela svoj dan, ko bo lahko pokazala in ponudila najboljše izdelke,« pripoveduje kuhar Denis, Aleš pa nadaljuje: »V Sloveniji imamo izjemno veliko odličnih vinarjev in pivovarjev. Slednjih, tudi mikropivovarjev, je čedalje več. Vsak drug petek bo namenjen prav njim.«
Med vikendi si želimo uvesti slovenski zajtrk, skorajda v en glas povesta sogovornika in spet se za mizo zasliši glasen smeh. »Najrajši bi ga imeli vsak dan, a zjutraj je največ gostov prav med vikendom. Saj veste, to je obred: kava, tržnica, potep po mestu,« pojasni Prestor.
»Miza se bo šibila pod dobrotami, kot so kozje mleko, skute, namazi, marmelade, med, maslo...« našteva Grubar in vzbudi prijetne skomine vsem za mizo.
Scenarij pa je lahko tudi drugačen. Vsaj med vikendom se zjutraj najprej odpravite v Slovensko hišo na Cankarjevo kavo, in ker bo pred vami dolgo popoldne, si privoščite še slovenski zajtrk ali sendvič s kranjsko. Nato pa se z melodijo slovenskih zimzelenih popevk v ušesu odpravite na tržnico ali potep po Ljubljani. Slovenska hiša ima namreč vrata odprta vsak dan od 8. do 1. ure.
