Preprosta zakuha iz različnih vrst moke se imenuje močnik. Spada med najstarejše jedi na svetu. Pod različnimi imeni ga najdemo skoraj v vsaki nacionalni kuhinji, saj so ga povsod, kjer so uspevala žita, podobno pripravljali. V starem Egiptu so ga, na primer, kuhali iz prosene, ječmenove in pšenične moke, Rimljani pa so poznali tudi ovsenega in rženega. V srednjem veku je polnil krožnike bogatih in revnejših. Recept za sladek močnik je ohranjen iz leta 1485. Opisan je kot jed, s katero se postreže v imenitnih hišah. Ovsen močnik je bil glavna hrana večine prebivalstva v Evropi do sredine 20. stoletja.
V tradicionalni slovenski kuhinji imamo sladko in slano različico močnika, največkrat iz pšenične moke. Zakuhan je v vodo, mleko, smetano ali čisto zelenjavno juho. V ne tako davni preteklosti je bila to vsakdanja jed, s katero so začeli dan, z močnikom pa je gospodinja postregla tudi za večerjo.
Usukan močnik
Na Kranjskem je najbolj znan usukan močnik. Moko in jajce je treba pomešati tako, da nastanejo svaljki, trganci, podobni ribani kaši. Testene koščke nato obdelajo tako, da jih večkrat podrobijo med dlanmi, ki jih sučejo drugo ob drugo. Od tod je tudi ime usukan močnik. Močnik umesijo tudi samo z vodo ali z mešanico vode in jajca.
Zaroštan močnik pomeni, da je zabeljen. Običajno so na maščobi prepraženi drobni testeni usukančki in moka, ki ostanejo na dnu sklede za mesenje. Po nekaterih vse usukančke najprej rumeno popražijo, nato pa zalijejo s kropom. Močnik zakuhajo v slano vodo, da nastane precej gosta juha. Za sladek močnik usukančke zakuhajo v mleko. Na Koroškem drobne svaljke iz moke skuhajo na mleku, nato pa še pocvrejo na maslu.
Koruzni močnik
V nekaterih pokrajinah, v Prekmurju in na Štajerskem, je znan tudi koruzni močnik. V Istri takemu močniku rečejo skrob. Reven skrob je pripravljen le iz koruzne moke in vode, boljši pa je sladkan in kuhan na mleku.
Ponekod mu pravijo tudi zasukan, kropov in oženjen, kadar je pripravljen iz pol pšenične in pol koruzne moke. Ponekod jedo zraven močnika krompir v oblicah. V Prekmurju rečejo močnik kruhovemu narastku, ki ga pečejo v lončenih posodah.
Maslenik
Med močnike spada tudi jed maslenik (masovnik), ki je znana predvsem na Gorenjskem. Belo, ajdovo ali koruzno moko zakuhajo v vročo smetano, ponudijo pa jo s kruhom in kislim mlekom ali z žganci.
Zanimiv recept za močnik je leta 1912 zapisala v Kuharsko knjigo Felicita Kalinšek. V loncu kuha različno zelenjavo, korenček, peteršiljevo korenino, košček zelene, grah, papriko in paradižnik, ko je juha že skoraj kuhana, pa jo soli in zgosti z močnikom kot zakuho. Tudi začimbe so neobičajne – lovorjev list in muškatni orešček. Jed se imenuje močnikova enolončnica.
Močnik
- 10 dag moke
- jajce
- sol
- drobnjak (ali peteršilj)
- olje
Moko presejemo v skledo, jo posolimo in damo na sredo jajce. S prsti pomešamo jajce in moko, najprej na sredini, potem pa po vsej skledi, da nastanejo usukančki. Večje podrobimo med dlanmi. Testo sukamo med prsti tako dolgo, da se vsa moka poveže. Če je treba, lahko dodamo žlico vode. Skledo na koncu potresemo, da pridejo najbolj drobni usukančki na dno. Zavremo liter vode, solimo in med mešanjem zakuhamo močnik. Kar ostane na dnu (za kakšno žlico), prihranimo. Pomešamo, da se usukančki ne sprimejo, in kuhamo deset minut. V majhni ponvi segrejemo olje in drobne usukančke zlato rumeno popražimo. Stresemo jih v močnik, da zacvrči. Kuhamo še nekaj minut, da se juha zgosti. Na krožniku jed potresemo z nasekljanim drobnjakom ali s peteršiljem.
