Naj bo pri marsikom nostalgija po mirnejših, z manj ekstremi in tveganji prepletenimi YU-časih še tako močna in živa, pretiravanje vendarle ni potrebno. Kot na primer v povabilu bralcem:
Obudite spomin na čase, ko so lonci od Triglava do Vardarja še brbotali kot eden?! Tolikšne uglašenosti med narodi in narodnostmi, kot se je v samoupravljavskem žargonu imenovalo nacionalno, versko, kulturno in še kako drugače raznorodno prebivalstvo skupne države, le ni bilo. Je pa res, da je bilo prav na področju prehrane med sosedi iz različnih svetov in stoletij najbrž še največ vzajemnega spoštovanja, vplivanja in posnemanja. Številne jedi so bile pri posameznih narodih zelo podobne ali celo enake, vendar z drugačnimi imeni, taka, da pogosto ni jasno, komu pripisati prvenstvo. Kljub temu in še drugim izrazito povezovalnim elementom je o jugoslovanski kuhinji mogoče govoriti le v politično narekovanem kontekstu bratstva in enotnosti, ki pa na srečo ni mogel okrniti najdragocenejšega, kar še vedno premorejo vse kuhinje na tem križišču in stičišču civilizacij: izjemne pestrosti okusov in arom ter postopkov priprave narodnih jedi.
Stročji fižol po makedonsko
|
Tudi etnologinja in kulturna antropologinja Alenka Bartulović se v uvodni besedi Spomini brbončic: gurmansko popotovanje skozi jugoslovansko kuhinjo po svoje, ne brez kančka nostalgije, ukvarja s fenomenom nekdanje skupne države, ki je bila večji del svojega časa ravno prav povezana navznoter in zaprta navzven, da so se pojavili različni skupni imenovalci. Med drugim opozarja na močna čustva, saj ima hrana poleg realnega tudi velik magičnosimbolni pomen. Jugoslovanska oblast, še ugotavlja, se je nedvomno zavedala, da je hrana v resnici najboljši način za utrjevanje vezi med bolj ali manj (kulturno) oddaljenimi sodržavljani, in čeprav ta projekt ni uspel, je nekdanja skupna miza mnogim le ostala v lepšem spominu kot vse drugo.
Recepti v knjigi – zbrala jih je Božica Mirić – so po nenapisanem pravilu razdeljeni v osem večjih skupin: Predjedi, Juhe in čorbe, Glavne mesne jedi, Ribe, školjke in raki, Priloge, Solate, Jedi iz moke in žit in Sladice. Vsi razdelki so nato urejeni tako, da se niz receptov začne v Sloveniji, nadaljuje na Hrvaškem ter prek Bosne in Hercegovine, Srbije in Črne gore seže do Makedonije, kjer je tradicionalno kuhinjo poleg srbskih in muslimanskih vplivov opazno cepilo tudi grško ter z njo sredozemsko kulinarično izročilo. Kar nekaj vplivov se je prekrižalo tudi v govedini s stročjim fižolom po makedonsko, s katero se konča poglavje z glavnimi mesnimi jedmi.