Švedski kralj Olaf I. Eriksson, ki je na prestol sedel 995., je raje s svojimi vitezi plul po odprtem morju na kraljevskem drakarju, hitri vikinški ladji, na kakršni so po legendi prav med njegovo vladavino Vikingi prispeli do Amerike, kakor da bi se bojeval, zato je vojskovanje prepuščal danskemu zavezniku, kralju Sweynu Forkbeardu - Vilicobradaču.
Ta nenavaden vzdevek se ga je držal, ker je imel brado razdeljeno na tri dele, kar je spominjalo na trizobe vilice: za Olafa je osvojil dele Norveške in nekaj drugih baltskih dežel, ki sta jim skupaj vladala, in medtem ko se je Vilicobradač bojeval, se je kralj Olaf kratkočasil z ribolovom in uživanjem v ribjih pojedinah na svoji ladji: poln dobrot in zalit s pivom je potem poslušal mite s severa, najraje pa zgodbo o srečanju med bogom Thorom in dobrim velikanom Hymirjem. Pa poglejmo: »Tako sta torej Thor in Hymir krenila na ribolov. Hymir je ujel nekaj belih kitov in drugih velikih rib, Thor pa je, potem ko je začutil močan potegljaj z dna, povlekel trnek in uzrl je strašansko Jormungand! In ravno ko je hotel končati življenje te kače, svete za vse velikane, mu je Hymir prerezal ribiško vrv in Jormungand se je rešila ter se potopila s trnkom vred. Silno se je razbesnel nasilnež Thor, napadel Hymirja in ga potisnil prek roba palube! A velikan je bil izvrsten plavalec in se je rešil na obalo, še več, ko je priplul še Thor, mu je prijateljsko pripravil ribjo gostijo. In potem ko sta se do sitega najedla kitovine in ukisane severnomorske ribe ter se še enkrat dobro napila močne medice, je plemeniti Hymir podaril Thorju svoj čarobni kotel. Ta ga je odnesel v božanske dvorane v Aegiro, od koder je naprej vladal s svojimi brati. In čeprav jim ni nikoli zmanjkalo mesa in medice, ki so jih kuhali v Hymirjevem kotlu, je Thor pogosto hrepenel po tisti ukisani ribi, ki jo je z velikanskim užitkom pojedel v družbi dobrega velikana.«
 |
| Veljko Barbieri |
Od takrat so, tako pravijo, po vsem svetu znane skandinavske ukisane ribe, morske in rečne, ki jih prelivajo z različnimi vrstami kisa in zeljnimi pripravki, potem pa strežejo s čebulo in kuhano zelenjavo. Prave poslastice za slavnostne dni vseh Vikingov in morskih popotnikov! In medtem ko je užival v ukisanem lososu in tega zalival s pivom in svojega velikega vrča, je še mladi kralj poslušal svoj najljubši mit, a še sanjalo se mu ni, da ga bodo že 1008. krstili v enem prvih vikinških samostanov v Husabyju in da se bo predal krščanstvu ter sprožal nezaupanje med svojimi poganskimi podložniki, čeprav je med njegovo vladavino kraljestvo cvetelo.
Po legendi naj bi ga v zasedi ubili v njegovi palači v Stockholmu. Razglasili so ga za svetega, čeprav je skrivaj častil Hymirja in njegov čarobni kotel, za katerega se je celo v ozkem grobu v samostanu v Husabyju našel prostor, prav tam ob kralju in velikanu ter njuni posmrtni večerji – ukisani severnomorski ribi.
Ukisani inčuni
Očistite 1 kg inčunov in jih temeljito povaljajte v morski soli. Riba naj počiva uro in pol. Medtem skupaj zavrite 1 l vode, 4 dl vinskega kisa, v vsakem naj bo po 1 žlica popra v zrnu, gorčice in klinčkov ter 5 lovorjevih listov. Pustite, da se ohladi. V široki stekleni ali keramični posodi izmenično zlagajte osoljeno ribo in kolute 3 čebul, tako da je na dnu riba, na vrhu pa čebula. Prelijte z ohlajeno mešanico in vse skupaj naj počiva najmanj 1 dan, lahko pa tudi mnogo dlje. Postrezite ribo in čebulo z nekaj žlicami marinade, jed pa lahko okrasite tudi z nekaj kaprami.
(Prilagojeni nordijski recept, razširjen po Švedskem, Danskem in Norveškem še od zgodnjega srednjega veka, morda pa še dlje, od samega začetka vikinške kulture)
