Tsingtao, najbolj znano kitajsko pivo

Tsingtao, najslavnejše kitajsko pivo in morda tudi najprepoznavnejša kitajska globalna blagovna znamka, je preživel kolonializem, državljansko vojno in komunistično revolucijo. Zdaj se z japonskim denarjem prebija skozi padajočo gospodarsko rast in rastočo tujo konkurenco.

Pivovarno Tsingtao so leta 1903 ustanovili Nemci, več kot sto let pozneje pa je pod nadzorom kitajske države, delno pa v lasti Japoncev, in to kljub napetim odnosom med državama. »Pivo Tsingtao je postalo velika mednarodna blagovna znamka,« pravi Xiao Shengxiong, ki je v Qingdao, vzhodnokitajsko mesto, po katerem je pivovarna dobila ime, pripotoval iz Hunana, ki leži tri province proč. »Vsi ga radi pijemo,« je dejal po ogledu pivovarne in njenega muzeja, potem ko se je z ženo in otroki usedel v eno od restavracij na drugi strani ceste, kamor sveži ležak, varjen iz ječmenovega slada in riža, priteče kar po ceveh naravnost iz pivovarne.

Vabljivi kitajski trg

A kljub svetovni slavi pivovarna Tsingtao (pivo se najde tudi pri nas) na velikanskem, a razdrobljenem kitajskem trgu ni najmočnejša. Na prvem mestu je Snow, ki je v delni lasti multinacionalke SABMiller, Tsingtao pa ima le 17-odstotni tržni delež. Hkrati je Kitajska postala pomembni ciljni trg za vodilne mednarodne pivovarne in konkurenca je čedalje hujša, je Tsingtao zapisal v svojem letnem poročilu, potem ko je imel lani za slabi dve milijardi juanov (248 milijonov evrov) dobička.

Domače pivovarne še vedno nadzorujejo trge v domačih provincah, pravi Sunny Kwok, analitik hongkonške naložbene družbe Guotai Junan Securities, zaradi česar se druga podjetja le s težavo prebijejo nanje. Japonska pivovarna Asahi je pred petimi leti odkupila skoraj 20-odstotni delež Tsingtaa, japonski proizvajalec alkoholnih pijač Suntory pa je s Tsingtaom predlani ustanovil skupno podjetje, ki se osredotoča na prodajo v Šanghaju in provinci Juangsu na vzhodu Kitajske.

Pivska tradicija

Tsingtaova zgodba se je začela v poznem 19. stoletju, ko so zahodne velesile in Japonska po propadu dinastije Qing, ki je Kitajski vladala več kot dve stoletji in pol, začele razkosavati državo. Nemčija je leta 1897 zasedla Qingdao in šest let pozneje je tam z nemškim in britanskim denarjem nastala pivovarna Germania Brauerei. »Pivo v tistem času ni bilo namenjeno Kitajcem, ampak tujcem, predvsem Nemcem,« pojasni Wang Yiyi, vodnica v Tsingtaovem muzeju, ki ne pozabi povedati, da je pivo Tsingtao že leta 1906 na münchenskem pivskem sejmu osvojilo zlato medaljo.

Japonske sile so leta 1914 z britansko pomočjo zasedle Qingdao, pivovarno pa je prevzela družba Dai Nippon, predhodnica Asahija. Po porazu Japonske v drugi svetovni vojni so podjetje prevzeli kitajski nacionalisti, le štiri leta pozneje, po koncu državljanske vojne, pa je družba dobila nove lastnike – komuniste.

V času planskega gospodarstva Mao Cetunga je Tsingtao leta 1954 dobil dovoljenje za izvoz piva, leta 1972, po zgodovinskem obisku ameriškega predsednika Richarda Nixona, pa so ga izvažali tudi v ZDA. Ko je Cetungov naslednik Deng Xiaoping vpeljal velike gospodarske reforme, je začel rasti tudi Tsingtao. Leta 1993 je postal prvo kitajsko podjetje, s katerim se je začelo trgovati na borzah v Hongkongu in Šanghaju, zdaj pa pivo izvažajo v več kot 80 držav po vsem svetu. Le doma si še želijo povečati prodajo.