Stara pošta stoji na robu osrednjega trga Bistrice na Zilji/Feistritz an der Gail, nekaj korakov od vaške lipe – očitno pomembnejše od dveh v vasi –, kjer so se v zavetju njene krošnje stoletja zbirale in od tam širile vse pomembne novice. Prva omemba hiše je stara 485 let, za leto 1674 pa listine pričajo, da je takratni lastnik Kandolf dobil pravico za točenje žganja in vina, kar mu je dajalo prednost pred drugimi gostilničarji, ki so točili samo žganje. Leta 1747 je posest z gostilno vred postala last Georga Janacha in ostala v rokah njegove družine dobri dve stoletji. Leta 1854 so Janachi gostinsko ponudbo razširili s trgovino z mešanim blagom, nato pa so začeli trgovati tudi z lesom. Leta 1891 so med svoje dejavnosti všteli še konjerejo, sodelovali pa so tudi pri ustanovitvi slovenske Hranilnice in posojilnice v Ziljski Bistrici. Franz Janach je bil njen prvi predsednik, postal pa je tudi poštni mojster cesarsko-kraljeve pošte, ki je družinski hiši dala ime. Po smrti leta 1911 je za njim ostalo 16 otrok treh mater. Hči Maria je po prevzemu posesti morala izplačati dediče, kar je posestvo tako obremenilo, da se v letih, zaznamovanih s svetovnima vojnama, ni več povsem opomoglo. V zadnjih letih 20. stoletja je le še hiralo in bi najbrž do kraja propadlo, če leta 2001 celotne posesti ne bi kupil ugledni celovški odvetnik Ludwig Druml z ženo Pepco ob strani. Za obnovo sta se, kot pravi Ludwig Druml, odločila predvsem zato, ker nista mogla križemrok gledati družbenega in ekonomskega nazadovanja domače vasi.
Za vse skrbi Pepca
Ta odločitev ni le ustavila propadanja od časa že dodobra načetega kmečkega dvora, temveč mu je v naslednjih dveh letih vrnila nekdanji sijaj. Nova lastnika sta, kolikor je bilo mogoče, ohranila arhitekturne značilnosti v osnovi skoraj petsto let stare stavbe in hkrati mislila tudi na spremenjeno funkcionalnost celote. V hiši ni bilo več pošte pa tudi ne trgovine ter živine in konj, zato so prostori nekdanjih hlevov in skednjev dobili novo vlogo, povezano z oživljeno gostilniško in dodano hotelsko dejavnostjo, h kateri spadajo tudi posebni prostori za sestajanje poslovnežev in različne oblike izobraževanja. Da v Stari pošti vse teče, kot mora, skrbi predvsem Pepca. Seveda poprime tudi Ludwig, zlasti kadar je ob praznikih in različnih prireditvah hiša polna gostov, čeprav to pomeni, ob zahtevnem odvetništvu, naporno sedenje na dveh stolih. Odkar se je v mogočno staro hišo vrnilo življenje, je v tem delu Ziljske doline znova – potem ko je tam še leta 1924 prevladovalo slovensko govoreče prebivalstvo, v naslednjih petdesetih letih pa je delež Slovencev zdrsnil pod 10 odstotkov – pogosteje slišati pojoče domače narečje. V gostilni in hotelu Stara pošta tudi druge slovanske jezike in seveda italijanščino, saj je do krajev, ki so bili stoletja del avstrijske Koroške, od leta 1918 pa pripadajo Italiji, le nekaj minut vožnje. Drumlova vidita – v znamenju gesla »na koncu sveta in hkrati v osrčju Evrope« – v bližini tromeje brez carinikov in vojakov, a z izjemnimi naravnimi danostmi, veliko priložnost. Tako za ribiče v vseh treh sosednjih državah kot za kolesarje, pohodnike in smučarje. Obenem je gostišče z obokanimi pritličji in prostornimi sobanami tudi imenitno prizorišče za kulturne in zabavne prireditve. Te dni se izteka razstava slikarja Rudija Skočirja; gostje si z zanimanjem ogledujejo njegova vitka platna v mogočni nekdanji konjušnici in drugih prostorih. Med odmevnejša nedavna nastopa spadata predvsem koncerta Iztoka Mlakarja in Vlada Kreslina.
Osrednji prostor v hiši, ki se po potrebi razširi na prostorno dvorišče in v nekatera gospodarska poslopja, pa je še vedno gostilna-Gasthaus-trattoria. Prvi med kuharji je Nedžad Čavkić, ki ne pozna le značilnih bosanskih jedi, temveč tudi kuhinjo prostora Alpe-Jadran. Prednost imajo seveda tradicionalne domače jedi s tega konca Koroške. Poleg reindlinga – koroške nadevane pogače – predvsem slovita ziljska cerkvenodnevna juha, ki jo ponudijo ob binkoštih, ko je Ziljska Bistrica prizorišče štehvanja, znamenite konjeniške igre, ki privabi množico turistov. To je v osnovi ziljska različica koroških kislih, čisavih, mesnih juh, ki se od pokrajine do pokrajine razlikujejo tako po sestavinah kot po okusu. Dva recepta zanjo je zapisala Tatjana Angerer; krajši je zelo preprost.
Ponekod skuhajo juho iz ovčjega, govejega in svinjskega mesa in ji na koncu dodajo še ščep žafrana in nekaj žlic vina. Namesto kruhovih kock pa dajo vanjo kriehlče (iz testa za flancate zgnetena, na olju ocvrta jušna zakuha).
