V želji, da bi za območje Kamnika izoblikovali usklajeno ponudbo izbranih kulinaričnih posebnosti, so lani pri Zavodu za turizem in šport v občini Kamnik s strokovno komisijo izbrali tiste jedi, ki imajo kulturno vrednost in so mešanica tradicionalne in sodobne kulinarike Kamnika.
Okusi Kamnika so prepoznavna blagovna znamka in so del projekta Okusiti Osrednjo Slovenijo. »Občina Kamnik je bila prva v Sloveniji, ki je postavila sistem svoje kulinarične razpoznavnosti,« pravi prof. dr. Janez Bogataj, ki tudi vodi projekt oziroma raziskavo Gastronomija v regiji Osrednja Slovenija. »Zelo razveseljiv je podatek, da so se jedi, ki smo jih postavili v kamniško kulinarično piramido, dokaj hitro in predvsem temeljito pojavile v gostinski ponudbi in da so jih gostje tudi sprejeli.«
Praznik velikoplaninskega sira
Kako bodo sprejeli trnič, bo pokazal praznik trniča, ki ga pripravljajo v Kamniku. V soboto, 29. marca, se na tržnici Okusi Kamnika – Podeželje in Eko obeta pravi praznik in tako bodo tudi prvič uradno predstavili ta velikoplaninski sir. Zavod za turizem in šport v občini Kamnik ga s podporo strokovnjakov in domačih gostincev znova obuja kot živilo in ne zgolj kot spominek ali ljubezensko darilo pastirjev. S tem začenjajo vseslovenski projekt Trnič na vsako mizo. Ob tržnici, ki bo hkrati prostor za kuhanje v živo, bodo trije kamniški chefi pripravljali jedi s trničem in sestavinami, ki bodo na voljo na tržnici. Tako ga bodo v pokušino ponudili obiskovalcem, trniče pa bodo lahko tudi kupili. V knjižici Okusi Kamnika na vsako mizo med recepti predstavljajo trnič s polento in regratom ter špinačne žličnike s trničem.
Nekoč trniči niso bili na prodaj, so pa bili imenitno ljubezensko darilo pastirjev in pastiric z Velike in Male planine nad Kamnikom. Medsebojno ljubezen, ki je zagotovo kdaj pa kdaj vzklila med pašo v poletnih mesecih, so si izkazovali prav s posebnimi sirčki v obliki ženskih prsi ali, kot menijo nekateri strokovnjaki, celo v obliki čebule. Ti sirčki, trniči torej, niso kar tako, saj so okrašeni z lesenimi pisavami, ki so jih pastirji rezljali ob vsakodnevnem delu z živino.
Še ena redkih, ki pozna skrivnost sira
Pastirji so trniče vedno oblikovali po dva enaka, ker so dejali, da ima tudi ženska prsi u par, torej naj bi upodabljali ženske prsi. Rezka Mali iz Godiča, dolgoletna pastirica z Gojške planine, je ena redkih, ki še izdeluje trniče. Pravi, da jih izdeluje iz posnetega kislega mleka, ki ga segreva bolj kot navadno, tako da dobi bolj pust sir. »Tega nato odcedim, osolim in mu dodam smetano, da je bolj voljan,« pripoveduje pastirica. »Nato ga oblikujem v nekakšne čebule ali ženske prsi. Po dve tako dobljeni kepi okrasim z različnimi lesenimi pisavami. Zatem jih sušim na polici nad odprtim ognjiščem, kjer smo med pašo prav za to kurili samo z bukovimi drvmi. Po štirinajstih dneh postanejo pol manjši in trdi.«
Vseh skrivnosti izdelave trničev ne izda. »Veliko ljudi poskuša narediti trniče, a jim ne uspe,« dodaja. »Pri tem delu moraš biti vztrajen in poiskati moraš svoj recept. Trniči med sušenjem ne smejo razpokati, vzorec pisave pa mora biti lepo viden.«
Kot hrana se trnič zlepa ne pokvari. V starih časih so jih ljudje jemali s seboj na božjo pot. Rezka Mali se iz otroških let spominja, kako so otroci težko čakali, da so še pred koncem paše s planine prinesli trniče, in so jih potem strgali z zobmi. Če so se sušili nad ognjiščem, da so bili prekajeni, se več let niso pokvarili. Zdaj ko se sušijo nad štedilnikom, pa vzdržijo nekaj mesecev. Gospa Rezka se še spominja večje skupine turistov iz Luč, ki je že eno leto prej sporočila, kdaj bodo prišli na Gojško planino. Takrat jim je trdi sir naribala in ga postregla ob črnem vinu. Za marsikoga je to na planini najboljša poslastica.
