OKUSI NA TUJEM

Tri tisoč kvadratnih metrov dobrot

Objavljeno 28. januar 2017 18.00 | Posodobljeno 28. januar 2017 18.00 | Piše: B. K. P.

V Trstu so odprli eataly, največjo pokrito tržnico italijanske hrane na svetu, kjer boste lahko uživali med nakupovanjem sirov in testenin, se razvajali v najboljših restavracijah in kavarnah ter okušali pristne okuse.

V minulih dneh se je tik za mejo, v Trstu, odprli prvo največjo pokrito tržnico italijanske hrane na svetu, imenovano Eataly. Ime, še kako primerno za raj italijanske kulinarične ponudbe, je skovanka iz angleške besede, ki pomeni jesti (eat) in angleškega zapisa za našo zahodno sosedo (Italy). Na 3000 kvadratnih metrih, nekoč je bilo tukaj skladišče vina, pa bodo ljubitelji ene najbolj priznanih svetovnih kuhinj lahko uživali v številnih restavracijah, pekarnah, kavarnicah, stojnicah s hrano, se udeležili kuharskih šol in še in še. Na odprtju se je kar trlo ljudi in vsi so si želeli poskusiti pregovorno najboljše pice na svetu, pa seveda razne pašte, ob katerih so lahko srebali najboljše vino, ki ga naši zahodni sosedje ponujajo, ter si na koncu v kateri od kavarnic privoščili še tisti pravi ekspreso.

Kot pravijo idejni vodje, pri njih ne boste dobili le pristne italijanske hrane iz prav tako pristnih italijanskih sestavin najvišje kakovosti, temveč želijo širiti tudi filozofijo uživanja hrane in vse, kar k temu spada, od pogrinjkov do pristne izkušnje. Deležni boste koščka zgodovine, saj so Italijani znani po tem, da so iz nekoč preprostih jedi, ki so jih uživali najnižji sloji, ustvarili prave mojstrovine vrhunske kulinarike. Mednje vsekakor spada pica, nekoč hrana revežev, dandanes pa prava umetnina, katere cene dosegajo vrtoglave zneske. V Torontu si petičneži lahko privoščijo pico z lističi 24-karatnega zlata, za katero je treba odšteti 108 ameriških zelencev, še dražja je pica Gordona Ramsayja, ki jo je svetovno znani kuhar obložil z belim tartufom, bufalo mocarelo, sirom fontin, panceto, gobami in svežimi zelišči. Zanjo je treba odšteti 250 dolarjev. Obstaja tudi takšna, ki stane znaša neverjetnih 12.000 ameriških dolarjev in velja za najdražjo na svetu. Za pripravo je potrebnih 12 ur, na njej pa najdete bufalo mocarelo, tri različne vrste kaviarja, jastoga, ulovljenega v norveškem morju, ter zrnca avstralske rožnate soli, seveda ročno nabrane. A kljub vsej ekstravaganci za tisto pravo italijansko pico še vedno velja preprosta napolitana, pri nas znana pod imenom margarita, v barvah italijanske zastave – z belo mocarelo, rdečimi paradižniki in zeleno baziliko.

Umetnost pitja kave

Italijani niso znani le po pici, tudi iz uživanja kave so ustvarili pravo umetnost. Kdaj, kako, iz kakšne šalice... za vse obstajajo pravila in nevedni turisti nemalokrat povzročijo glavobole bolj strogim natakarjem. Sploh Američani, vajeni zvarkov, ki jih je moč dobiti v megalomanskih trgovskih centrih in verigah s kavo. Ti bi radi dolgo kavo s posnetim mlekom in okusom vanilje, z malo smetane ter potreseno z drobljenimi lešniki. Nikar tega ne naročite v Italiji. Italijani pijejo kavo. Dodajo ji lahko mleko, kdo si drzne vanjo natresti malce sladkorja, tu pa se dodatki navadno končajo. Ponekod si radi v popoldanskih urah privoščijo t. i. caffe corretto oziroma popravljeno kavo. Popravijo jo z dodatkom alkohola, navadno je to grappa, italijanska žgana pijača, narejena iz grozdja z visoko vsebnostjo alkohola, ki lahko seže tudi do 60 % vol.

No, v Eatalyju boste deležni prave italijanske kave, ne nenavadnih zvarkov, pa tudi drugih pristnih italijanskih jedi. »Poslanstvo Eatalyja je v uživanju italijanske hrane in italijanskem načinu življenja. Naš cilj je ljudem predstaviti, da sta visokokakovostna hrana in pijača lahko tudi dostopni,« pravijo snovalci. Eataly je prisoten že nekaj časa. Prvo trgovino je italijanski poslovnež Oscar Farinetti odprl pred desetimi leti v Torinu, v prostorih nekdanje tovarne vermuta, da bi bolj zahtevni kupci tam lahko našli kakovostne sestavine. Sledile so ji še poslovalnice v Združenih državah Amerike (dve sta v New Yorku, po ena v Bostonu, Chicagu in Los Angelesu), Braziliji, na Japonskem, v Združenih Arabskih Emiratih, Južni Koreji, na Danskem, v Nemčiji in Turčiji. Povsod so jih izjemno dobro sprejeli, odprtja prve v New Yorku se je udeležil celo takratni newyorški župan Michael Bloomberg. Zasnova je preprosta: pokrita tržnica, ki združuje vse, od pekarn do mesnic, od prodajalne delikates do podzemne vinoteke. Prav ta naj bi bila v Trstu najbolj dodelana od vseh elementov in največja na območju, saj bodo ponujali približno 1300 različnih vinskih etiket.

Poleg vinoteke bo obiskovalcem v vrhnji etaži na voljo vinski bar s prigrizki, v katerem bodo zagotovo nekateri izbrani slovenski in zamejski vinarji, če pa si boste želeli pojesti kaj bolj konkretnega, ima t. i. Vetrovna gostilna teraso z razgledom na Tržaški zaliv. Kavarna je, se razume, pod okriljem Illyja, najslavnejše kavne družbe iz Trsta, iz katere prihaja nekdanji tržaški župan Riccardo Illy.

Za 2 osebi

450 g špagetov
100 g oljčnega olja
200 g črnih oliv brez koščic
800 g paradižnikov
6 filejev inčunov
100 g kaper
5 strokov česna
sol

Česen olupino na nasekljamo ter ga popražimo na oljčnem olju. Ko je zlato rumen, ga poberemo iz ponve in prihranimo. V olje, na katerem smo pražili česen, dodamo inčune in pražimo približno dve minuti. Dodamo kapre in olive, ki smo jih narezali na večje kose. Pražimo še približno 3 minute na srednje močnem ognju. Dodamo paradižnike, ki smo jih olupili in narezali na večje kose. Solimo in na nizkem ognju kuhamo približno 10 minut. Medtem skuhamo testenine, ki naj bodo pripravljene al dente. Odcedimo in prelijemo z omako. Dobro premešamo in porazdelimo na krožnike. 

Za 2 veliki pici

Testo

500 g moke
2,5 dl vode
2 žlički soli
pol žličke suhega kvasa

Nadev

6 žlic ekstra deviškega oljčnega olja
pločevinka olupljenih 
italijanskih pelatov
30 dag bivolje mocarele
24 lističev sveže bazilike
2 žlički sladkorja
2 dl vode

V posodo vlijemo pol decilitra vode in v njej raztopimo kvas. Deset minut naj vzhaja, toliko, da iz tekočine nastane pena. Nato dodamo preostanek vode, ki naj bo topla, in dobro premešamo. Dodamo 375 gramov moke in sol. Z rokami zamesimo testo in po potrebi dodamo moko. Biti mora prožno, a ne lepljivo. Ko testo zamesimo, ga položimo na pomokano površino in približno 10 minut gnetemo. Posodo namastimo z oljčnim oljem in vanjo položimo kepo. Nekajkrat jo obrnemo, da jo olje prekrije. Posodo nepredušno zapremo s plastično folijo in za dve uri postavimo na toplo, da testo vzhaja. Medtem pelate zmeljemo, da dobimo gladko omako, mocarelo pa narežemo na kolobarje. Pečico segrejemo na 220 stopinj Celzija. Testo zvrnemo iz posode na pomokano površino in ga nekaj minut gnetemo. Nato ga razdelimo na dva dela in vsakega razvaljamo v krog premera 30 centimetrov. Položimo ga na pekač ali loparček in zavihamo robove. Pico premažemo z žlico oljčnega olja in polovico pelatov. Na pelate položimo rezine mocarele, nanje pa lističe bazilike. Potresemo s soljo in poškropimo s preostankom oljčnega olja. Pečemo od 25 do 30 minut, da postanejo robovi temno rjave barve. Tudi če počrnijo, nič hudega. Postrežemo še toplo. 



 

Deli s prijatelji