Prav gotovo, izbira v teh trgovinicah je bila zagotovo občutno manjša, ampak dobil si točno tisto, kar si potreboval. In da bi si postregel sam? Nak, samopostrežni princip je v modo stopil precej pozneje, takrat pa so nas prijazno postregli izza pulta – deset dag salame, liter mleka, dve Žitovi žemlji ali kilo korenja –, vse je na kup nanosila klena prodajalka, ki je bila obenem na sadju, pri delikatesi, na pekarskem oddelku in še na blagajni. Jasno, je, da v luči današnjih tržnih razmer takšne trgovinice skoraj ne morejo več preživeti. Kdaj ste nazadnje videli kakšno? Seveda se še najde tu in tam, posebno na periferiji, prav veliko pa jih ni več na obzorju. Vendar je z izginotjem malih trgovin izginilo marsikaj, kar pogrešamo. Ljudje so se v njih vsak dan srečevali, dopoldanske stalne stranke so se poznale, popoldanske prav tako. Vsakodnevni krog od delikatese do trgovine do mesarja, sadja in zelenjave, ki so ga obredli lokalci, je izginil, s čimer smo v mestih izgubili nekaj, čemur smo lahko rekli lokalni centri ali vsaj težišča. No, je pa tudi res, da se koncept delikatese ali vsaj pekarne na vogalu vrača v prenovljeni obliki tudi zdaj, ko že skoraj ne vemo več, da trgovski centri niso edini kraj, kamor se lahko gre v nakupe.
Kako je pri sosedovih?
Nostalgija seveda nič ne pomaga, dokler se trgovinice ne izkažejo kot dober tržni koncept. Tudi v Italiji, državi, ki slovi po vogalnih delikatesah, do vrat založenih s proviantom, njihovo število upada. Kljub temu se v sosednjih deželah niso pripravljeni tako hitro odreči kakovosti, ki jo prinašajo tovrstne prodajalne. Vrsta novodobnih interpretacij priljubljene delikatese pri sosedih priča o tem, da si na tihem še vedno želimo trgovine za vogalom, ne glede na ceno in tudi na račun manj pestre izbire. Naj gre za hamburški primerek Mutterland, SIS Deli+Cafe v Helsinkih, Jones the Grocer v Avstraliji ali Emmerys na Danskem – koncept vseh je podoben: v soseski ponuditi regionalne, po večini organske izdelke s t. i. lifestyle pridihom ter jasno, izčiščeno celostno podobo. Zgodba o uspehu temelji na osebnem angažmaju lastnika, kupcih, ki so pripravljeni odšteti nekoliko več za bližjo, bolj osebno in bolj kakovostno storitev, še posebno pa so ljudem všeč kombinacije trgovinic z lokali za prigrizek, ki jih v naših mestih notorično primanjkuje. V Ljubljani, na primer, se lahko zelo dobro najeste, podate v kavarno ali nešteto barov. Kje pa lahko kupite živila in istočasno še neobvezno kaj prigriznete? V velecentrih brez dvoma, a občutek pač ni isti. Če se lahko v Mutterlandu pohvalijo, da imajo dobro domačo marmelado iz 70 km oddaljene vasice, vino iz Hessna in čaj iz Hannovra, potem tudi pri nas ne bi smelo biti večjih težav. Gobe, med, marmelada, vino, kruh, pecivo, kompoti, mlečni izdelki, sadje, vse to je po večini oddaljeno precej manj od sedemdesetih kilometrov. Nekaj tega lahko srečate na tržnici, še več dobrot bi si želeli za vogalom, saj nimamo vsak dan časa za potikanje po mestu, kljub temu pa bi z veseljem v trgovini odšteli evro več za domačo slovensko marmelado kot nemško ali francosko.
Majhnost je pogosto prednost
Preživetje manjših trgovin je težje, zaslužki bodo vsekakor majhni, a neposrednega stika s končnim kupcem, če sploh kdo še kaj da na to, je občutno več. Majhni se lažje odzovejo na povpraševanje in sezonska ponudba res lahko pride do izraza. Pokvarljive robe ne bodo prebirali kupci, ampak jo bo že vnaprej prebral nekdo, ki mu ni vseeno, kaj si bodo ljudje mislili, če bodo v njegovi trgovini našli načet ali nezrel sadež. Vse skupaj postane bolj osebno, družinsko in v današnjih časih dobivajo te lastnosti vedno večjo vrednost ter so tudi vedno bolj cenjene, kar ne pomeni le, da so ljudje pripravljeni nanje in si jih želijo, temveč so zanje pripravljeni tudi plačati. Če sta sestri pustili službo ter zastavili svoji karieri, denar in ugled za posel, za katerega se nista nikdar šolali, potem je že samo to garant, da se bosta še posebno trudili. Takšen energijski naboj in uspešen branding stojita v ozadju uspehov finskega Sis Deli+Cafe. V danskem Emmerysu nekateri zvesti odjemalci jedo in nakupujejo vsak dan, a tudi manj redni gostje tja zaidejo vsaj nekajkrat na mesec. Na vprašanje zakaj, imajo vsi podoben odgovor: dober kruh, dobra kava, preprosto odličen in jasen koncept ter okusno vse, kar iz njega pridiši. Glede na odziv kupcev v Mutterlandu se za preživetje novodobnih delikates ni bati, še več, morda spet prihaja njihov čas. V komentarju Franziske Hitzler, ki je za Monocle jasno povedala, kako je z novimi delikatesnimi trgovinicami, se skriva razmišljanje mnogih sodobnih kupcev: »Seveda se zavedam, da je dražje. Pa vendar raje nakupim manj, boljše kakovosti in za to odštejem nekoliko več.«