Trganci s šparglji

Kolikokrat ste že slišali rek: »Kako je to dobro!« od ljudi, ki tiste jedi še niti poskusili niso?! Seveda najprej veseli, počaščeni, vzhičeni prikimamo, takoj zatem pa se nas poloti vprašanje ali strah: »Kaj pa če ni tako dobro?!«, če smo ga kje polomili in bodo jedci razočarani. Ali pa izziv in pričakovanje: kaj bo, ko bodo zares poskusili? Samozavestno se podamo v bližino, z odprtimi ušesi, saj vemo, da »pojemo najprej z očmi«. Ker prvega vtisa drugi nikoli ne more popraviti, je tako zelo pomembno, kako je videti jed, ko jo dobimo pred sebe. Namesto raznolikih barvnih terapij si pričaramo simfonijo barv kar na krožniku, ki neguje naše čute vse do ust. V večini se ne zavedamo, kako je to pomembno! Vendar opazimo: kot udobje v želodcu ali kot da bi pojedli kamne. Tudi če gre za testenine, kot so jih jedli včasih. Preproste, natrgane, ki morda še lažje spolzijo po ustni votlini. Morda prav z njimi najlažje delujemo kot vele kuharski mojstri, kot da je za nami dolga doba kuharskih šol, in to najmanj v Italiji! Očaramo prijatelje, sorodnike ali prišleke kar tako, le z malo barve se poigramo in okusi pridejo sami po sebi. Strast, ki se ji reče testenine, je že zdavnaj obnorela svet, in nič ne kaže, da bi bilo v bodoče kaj drugače. Ukoreninjajo se v kuhinjah vseh starosti, prepričanj, nagnjenj ipd. in spodbujajo domišljijo amaterskih kuharjev, ki se za trenutek lahko počutijo veliki mojstri, seveda, če testenine niso razkuhane! Od popolnih začetnikov do popolnih profesionalcev jih uživamo vseh barv, oblik, polnil ali priokusov in takoj, ko je krožnik prazen, se že veselimo novih testeninskih dogodivščin!