Za dober piknik potrebujemo nekaj hrane in pijače, karirasto odejico, pleteno košaro, če je vroče, še hladilno torbo, košček zelene površine čim dlje od betonskega sveta, sinje nebo (lepo vreme) in prijatelje, ki bi šli s teboj. Marsikaj lahko počnem sama in mi je tudi čisto v redu tako, vendar piknik brez družbe – to pa nekako ne gre. Letošnjega prvega, nekakšno odprtje sezone, sem pripravila med prvomajskimi prazniki. Izpolnjeni so bili skoraj vsi pogoji za dober piknik, nekoliko smo se morali potruditi le z vremenom, saj smo bili v kratkih rokavih le med fotografiranjem za facebook. Vemo, da to družabno omrežje spodbuja narejeno in prilagojeno resničnost, tako da ob tem nismo imeli slabe vesti. Piknik je bil čudovit, kljub temu da smo bili večinoma v vetrovkah. Kadar gre za poležavanje ob dobri hrani, me težko kaj odvrne od uživanja.
V pleteni košari so bile razne dobrote: mlada čebula, povezana v šopke, sočne redkvice in grenka rukola, preverjen namaz iz čičerke, humus, ki je vedno dobro sprejet, doma pečen pirin kruh, polpeti, da je nekaj ocvrtega, kar je tudi zaželeno, in moji najljubši prigrizki na pikniku – tramezzini. Za desert je bila kokosova čokoladna krema, v majhnih kozarčkih za marmaledo. Da smo košaro spraznili, smo imeli dovolj dela, zato pa je potrebna karirasta odejica, da si vmes odpočiješ.
Tramezzini imajo svojo letnico in kraj nastanka: nastali naj bi 1925. v Torinu, v italijanski pokrajini Piemont, kot alternativa angleškim sendvičem. Imajo cele neke vrste kulinarični muzej, restavracijo Caffee Mulassano di Piazza Castello, kjer še vedno, kot nekoč ob nastanku, strežejo več vrst tramezzinov. |
Vsak dan bi lahko imela piknik, zaradi druženja in tramezzinov, te naravnost obožujem. Kadar sem v Italiji, kjer jih imajo skoraj v vsakem lokalu, jih le gledam v vitrinah, saj so le redko veganski. Vedno si rečem: doma bom naredila eno goro tramezzinov po svojem okusu. Vse, kar potrebuješ, je mehek kruh, pečen v modelu, da ga lahko narežeš na trikotnike. Te potem z nečim zlepiš, na primer z namazom, majonezo, nadevaš in pokriješ z drugim trikotnikom. Pravi italijanski tramezzini so iz puhastega belega kruha brez skorje. Tramezzin ovijejo v plastično folijo, da se ne odpira. Običajno se ne pripravljajo sproti, ampak vnaprej, vzamemo jih s seboj kot malico in potegnemo iz torbe, ko se nam zahoče mehek grižljaj. Več kot primerno za piknike v travi. Kdor ne verjame, naj čim prej preveri.
Tramezzini
- rezine mehkega kruha
- veganska majoneza
- dimljen tofu
- korenček
Tramezzine je najlažje pripraviti z rezinami kruha, ki so namenjene pečenju toasta. Obrežemo jih, da so brez skorjice, zložimo eno vrh druge in jih prerežemo na pol. V Italiji, kjer so tramezzini zelo priljubljeni, se dobi že tako pripravljen kruh.
Trikotnike tanko namažemo z majonezo. Naribamo korenček in ga razporedimo po polovici trikotnikov. Tofu narežemo in damo rezino na sredo trikotnika s korenčkom in pokrijemo s samo namazanim trikotnikom. Tramezzin malo pritisnemo, da se zlepi. Če ga ne pripravljamo za sproti, vsakega zavijemo v plastično folijo. Čeprav je veganska majoneza bistveno bolj obstojna in se ne pokvari tako hitro, tramezzine vseeno shranjujemo na hladnem.
Polnimo jih z različnimi nadevi in poljubno zelenjavo, pazimo le, da so sestavine bolj suhe, zelenjava pa dobro odcejena, da se kruh ne razmoči.