Pravijo, da je nebeški oče sedel na robu kraške planote pri Štanjelu in iz sita stresal rodovitno zemljo po Vipavski dolini. Kar mu je ostalo, bilo je samo še kamenje, je vrgel prek hrbta po Krasu. Ko je ugotovil, kakšno krivico je storil Kraševcem, je to popravil tako, da jim je dal teran in pršut.
Tako legenda. V resnici je Kras prekrit z rdečo zemljo, ta hrani s svojo edinstvenostjo trte, ki krasijo prenekatero ped surove pokrajine. Iz te zemlje trte rodijo plemenske darove narave, ki s skrbjo in ljubeznijo vinogradnikov in vinarjev polnijo b'če (sode) z žlahtno kapljico. Rubinasti teran, ki nastaja iz trte sorte refošk, je daleč najbolj znano kraško vino, polno, bogate barve in arome, s svojsko osebnostjo.
Najdonosnejši pridelek
Vinorodni okoliš Kras, ki spada pod vinorodno deželo Primorska, je s 650 hektari najmanjši od štirih okolišev v njej ter hkrati tudi najmanjši v Sloveniji. Terra rossa je nastajala na tisočmetrskih apnenčastih skladih milijone let. Posebnost Krasa je tudi podnebje, mešanje submediteranske ter pozimi celinske in alpske klime, ki značilno vpliva na kakovost vina. Zime so mrzle, prav skozi kosti zareže kraška burja, ki izsuši zemljo in odnaša zgornjo plast. Trto oblikujejo na pergolah, tako da naredi listje pravo streho in varuje zemljo pred žgočim soncem. Značilne kraške vinograde najdemo le na ravnici, v kraških dolinah, saj drugje zemlje ni dovolj.
Pil ga je tudi Goethe Kot vrhunski enolog se je dr. Vodopivec veliko posvečal tudi zgodovini terana ter med drugim zapisal: »V zapisih starorimskega učenjaka Plinija je Julija, žena cesarja Avgusta, dočakala za tiste čase izjemno starost 82 let po zaslugi rednega uživanja pučinskega vina (kraškega terana). O tej žlahtni kapljici so pisali tudi Valvasor, velikan evropske kulture Goethe ter številni drugi pisci, med njimi naš rojak Matija Vertovec. Strokovnjak in pisec, ki se mu moramo najbolj zahvaliti, pa je prav gotovo Maximilian Ripper, saj je 1910. izdal študijo o teranu v nemškem jeziku, 1912. so jo prevedli v slovenščino. Iz tistega obdobja so ohranjene analize tega vina, kar potrjuje, da so to dobroto že takrat nekateri kmetje zelo strokovno pridelovali.« |
Kraševci imajo tisočletno tradicijo gojenja sorte refošk, ki vinarjem daje vino teran, označeno s priznanim tradicionalnim poimenovanjem. »V nekem urbarju oziroma knjigi s seznamom dohodkov zemljiškega gospoda iz leta 1296 najdemo, da so kraški kmetje dajatve plačevali tudi z vinom, ki so ga ločevali na teran in rebulo. Vino je bilo vedno najbolj donosen pridelek tržaške pokrajine in Krasa,« piše v svoji najnovejši knjigi o teranu, ki je tik pred izidom, enolog in doktor terana, kot mu pravijo Kraševci, dr. Miran Vodopivec.
Konzorcij kraških pridelovalcev terana je ob ustanovitvi leta 2005 štel 24 članov, danes le dva več, njegov ustanovitelj in prvi vodja je bil prav Vodopivec. Zdaj ga že nekaj let vodi Boris Lisjak iz Dutovelj, kjer ima tudi klet, med člani pa so denimo specialistka za vinogradništvo in vinarstvo Majda Brdnik, vodja sežanske kmetijskosvetovalne službe Milena Štolfa, obe iz Kmetijsko-gozdarskega zavoda Nova Gorica, in Miran Vodopivec, ki so konzorciju v veliko in stalno strokovno pomoč.
Pred leti, ko so sprejeli stroga pravila pridelave, se jih je od 900 vinogradnikov, ki na slovenskem Krasu vino pridelujejo na 650 hektarih vinogradov (80 odstotkov je terana), vanj vključilo pravzaprav malo in niti danes jih ni bistveno več. Ti pridelujejo vrhunski teran, konzorčnega je približno 20 odstotkov, in za (trikrat) ocenjen pridelek dobijo posebne nalepke. Vinsko posebnost pač negujejo in z njo delajo tako, kot se spodobi. Miran Vodopivec pravi: »Kraškega terana se največ popije, ko je še mlad, saj je tedaj izjemno svež, razigran, s čudovito sadno aromo. V drugem letu nima več mladostne živahnosti, toda različni primerki nas lahko prijetno presenetijo, tudi če so uležani – po dveh, treh letih ali celo več. Za teran lahko z gotovostjo trdimo, da je slovenska vinska posebnost, ki jo daje sorta refošk na kraški planoti. Na značaj vina ima močan vpliv rdečerjava prst, imenovana terra rossa, ki je tudi posebnost med vinogradniškimi tlemi, vpliva pa na veliko vsebnost železa v njem.«
Zasajena med
prvo svetovno vojno
Narava veliko daje in tudi jemlje, zato bodimo spoštljivi do nje, je vodilo Borisa Lisjaka, ki je nedvomno pionir in vzornik mnogo vinogradnikov, vinarjev in kletarjev. Večkratni šampion terana in drugih vin na domačih in mednarodnih ocenjevanjih hrani zemljiškoknjižni izpisek, ki priča o družinski tradiciji pridelovanja vin. Najstarejša trta, ki še vedno rodi žlahtne teranove jagode, je bila v Lisjakovih vinogradih zasajena leta 1915. Posadil jo je Borisov nono Pepi, v njegovi kleti iz 1887. pa šampion terana hrani arhivska vina, med njimi tudi najstarejšo buteljko letnik 1949.
| Člani konzorcija pridelovalcev terana Matej Colja (Coljava), Franko Durcik (Pliskovica), Ivo Grča, Marjan Mržek (Hruševica), Ivo Kobal (Štanjel), Boris Lisjak in David Štok (oba Dutovlje), Alenka Orel in Bruno Ukmar (oba Avber), Darjo Pipan in Milena Tavčar (oba Križ), Marko Pupis, Marjan Rogelja, Izidor in Jože Škerlj (Tomaj), Bojan Radišič (Skopo), Rado Ravbar (Voglje), Dušan Rebula (Brestovica pri Komnu), Miroslav Stopar (Vrhovlje), Edvin Širca (Godnje), Primož Štoka (Krajna vas), Rikardo Vrabec (Pliskovica), največji proizvajalec terana, zadruga Vinakras Sežana (direktor Marjan Colja), Miran Vodopivec, Majda Brdnik in Milena Štolfa. |
Poleg Lisjaka sta med najprepoznavnejšimi pridelovalci terana njegova bližnja soseda. V Godnjah, le streljaj od Borisove kleti, ima svojo Edvin Širca, v Krajni vasi je doma Primož Štoka. Na več kot 200 let stari domačiji Štoka že peta generacija neguje vino. Grozdje, pridelano na sedmih hektarih, kjer uspeva 32.000 trsov, od tega je 70 odstotkov refoška, zori v imenitni kamniti kleti, pred leti zgrajeni po vseh pravilih kraške bivanjske arhitekture in gradbeništva.
Kmetija Širca (danes z vinsko blagovno znamko Širca-Kodrič) je že pred 100 leti s svojimi cepljenkami refoška oskrbovala ves Kras, danes pa sta Edvin Širca in Stane Kodrič najbolj znana prav po vrhunskem teranu, ki mu temno rubinasto barvo daje šest dni maceracije, poln in gost teranov okus pa pet mesecev zorenja v velikih hrastovih sodih (od 700 do 3100 litrov). Pravi predstavnik kraškega ponosa, ki ga je vedno odlikovala drugačnost.
Član konzorcija, ki smo ga obiskali na Krasu, je prek tasta Rada Ravbarja tudi Martin Kovačič z Oštirjeve kmetije v Vogljah, vasice 10 kilometrov oddaljene od Dutovelj, na nekdanji meji z Italijo oziroma italijansko občino Repentabor (Monrupino), ki je popolnoma slovenske narodnosti. Martin je še bolj kot po teranu znan po drugi kraški specialiteti, o čemer lahko več preberete spodaj.
