Tatjana Angerer: Okusni letni časi

Globalne klimatske spremembe – ne glede na različne poglede na razloge zanje ter ocene njihovih posledic – očitno vplivajo na vreme in letne čase. Prav tako kot na naše predstave o tem, kakšni bi morali biti letni časi, da bi bilo vse prav. Se pravi, da bi bilo tako, kot je bilo še pred nekaj desetletji, ko so zime bile zime z obilico snega, poletja pa predvsem poleti in ne tudi zatohlo vroči tedni v aprilu ali oktobru … Klimatologi, meteorologi in drugi znanstveniki imajo svoje teorije in dokaze, uporabniki njihovih napovedi pa vanje čedalje manj zaupamo. Nered še stopnjuje globalna trgovina, ki omogoča, da so tako rekoč vsa živila dostopna v vseh mesecih v letu.

Večji del ljudi pa si vendarle ne pusti kar tako vzeti ustaljenih predstav, kaj je za neko sezono primerno in kaj ne. Tudi strokovnjaki za prehrano in še številnejši praktiki ugotavljajo, da telo samo na neki skrivnostni način ve, katere vrste hrano potrebuje na primer jeseni in kakšna mu bolj prija spomladi. Biologinja Tatjana Angerer spada mednje, saj se pri izbiri živil izogiba rastlinjakom in uporablja le sezonska živila iz domačih logov. Dolgoprogaše, kot imenuje prehranske surovine, ki prihajajo k nam po več tisoč kilometrov dolgih poteh, zavrača tudi zato, ker jih večinoma odpošljejo nezrele, prehransko manj vredne.

Jedilnike v tej knjigi je namreč sestavila na podlagi treh načel. Na prvo mesto je postavila uravnovešenost prehrane, predvsem zagotavljanje ravnovesja med kislimi in bazičnimi sestavinami, drugi vidik, ki ga upošteva, je ekologija, tretji pa ekonomičnost. Jedilniki so preprosti in nezahtevni, pri posameznih obrokih je naveden tudi približen čas, potreben za pripravo, dodani pa so še podatki o kalorični oziroma energijski vrednosti jedilnikov, izraženi v kilokalorijah in kilodžulih. Kjer je potrebno, dodaja avtorica, »je ob jedilniku tudi recept – sicer kuhamo po svoje«.

V uvodnih poglavjih je Tatjana Angerer nanizala vrsto koristnih napotkov in opozoril ter jih strnila v osem pravil, začenši z zahtevo, da mora biti hrana čim bolj naravna, sestavljena iz kar najmanj spremenjenih ali predelanih živil. Nato naj bo hrana, glede na to, da je človek vsejedec, kar najbolj pestra, pri čemer naj imajo prednost sestavine, če je le mogoče sveže, rastlinskega izvora. V nadaljevanju pa se je avtorica posvetila posameznim letnim časom in zanje najbolj naravnih jedi oziroma jedilnikov. Ti so sestavljeni iz petih obrokov, količina sestavin pa je predvidena za eno osebo. Pomladnemu razdelku je dodanih tudi nekaj receptov za vegetarijance. Na pragu poletja se seveda velja ozreti po sveži zelenjavi, čeprav se avtorica ne izogiba niti mlečnim, mesnim in ribjim jedem. Tako na primer v 18. jedilniku za kosilo – poleg ocvrtih jeter in neolupljenega mladega krompirja – priporoča kolerabo in mlad grah v solati (s kozarcem mineralne vode z magnezijem). Za pripravo takega kosila, še pripominja, je treba imeti približno 40 minut časa.