Tapasi na morskem pločniku

Tri gracije smo skrivale fotoaparate in prenosni računalnik ter se pretvarjale, da smo prišle na obalo mimogrede, kot turistke, ki bi rade nekaj dobrega pojedle in ujele utrip obmorskega mesteca. Toplo megličasto jutro, ki napoveduje vroč poletni dan, se povsod na svetu najlepše začne z dobro kavo. Kako pa je to v Portorožu? Le redki zjutraj tečejo ali plavajo, čeprav se jim ponuja prazna peščena plaža – morda se že možnost, da bi to lahko počel, če bi hotel, zdi dovolj. Srečneži mežikajo v prvo sonce in prepogibajo še tople strani časopisa, mladi starši zaspano nadzorujejo otročad na igralih, psički vseh velikosti poskušajo podaljšati vrvice, na katerih so privezani. Odlično jutranjo kavo arabico, z ekološkim certifikatom in po želji z riževim mlekom, kar je še vedno iz neznanega razloga redkost v naših kavarnah, je naša ekipa spila v Organic Gardnu. Podjetni Kristijan Pavlin, vedno poln energije, se je v Portorož pripeljal s svojim oldtajmerjem in srebrno prikolico ter najavil, da bo na ploščadi nasproti hotela Slovenija kampiral do konca septembra.

Medtem ko se je turistično mesto, ki živi levo in desno ob glavni ulici, počasi prebujalo (res počasi, saj so kazalci že lezli prosti deseti uri), smo se sprehodile ob plaži, kjer so le redki odpirali senčnike in drug drugega mazali po hrbtu s kremo za sončenje. Še najbolj prijetno nagneteno je bilo v Cacau, vsako leto večji kavarni in slaščičarni, ki pritegne z res bogato izbiro sladoledov in hrustljavih kornetov, belimi ležalniki, s pogledom na morje in ogromnimi blazinami za poležavanje.

Dolgočasna dnevna ponudba

Nadaljevale smo ob obali z mislijo na majhno dopoldansko malico. Naš pogled je bil res bolj površen, s ceste, kjer so črne table pred restavracijami popisane z dnevno ponudbo, ki je dolgočasno enaka in brez domišljije, smo ponekod vstopile na teraso in se malo bolj pozanimale. Žal so nam razložili, da so domače testenine špageti, omako pa naredijo sami, seveda iz pelatov, ki so jih v pločevinko spravili nekje v Italiji ali Španiji. V drugi, prav tako domači istrski restavraciji si je natakar vzel čas in z nami preletel jedilni list, da bi našli jed, ki temu ustreza – razen mediteranske solate ni bilo nič lokalnega, vsaj po imenu sodeč. Malo naprej nas je razočaral prtljažnik, iz katerega so zlagali vreče zamrznjenega pomfrija. Če bi se na tej strani ulice morala odločiti za malico, bi verjetno izbrala pico in upala, da so vsaj testo zamesili sami in da ni iz mikrovalovke. Ponudbo očitno oblikuje povpraševanje po vedno cenejših krožnikih.

Na drugi strani ulice, kjer je nekoliko odmaknjena in zadržana lepotica bivšega hotela Palace, nismo našle nič zanimivega za tri lačne turistke, zato smo se vrnile na izhodišče, tja, kjer smo zjutraj spile kavo. Nič nimam proti hitri prehrani, če je domiselna, okusna in ne skriva dejstva, da je samo street food. Na lesenih paletah postrežejo z orošenim kozarcem pijače in slastnim burgerjem v papirnatem škrniclju. Ravno prav omake in sveže opečen fižolov polpet sredi mehke bombetke je bilo točno to, kar smo pričakovale. Prav tu smo nameravale tudi skleniti turistično-kulinarični sprehod po Portorožu, ko smo v meglici zdaj že vročega asfalta zagledale silno prijeten prizor na drugi strani ceste. Spogledale smo se in se brez besed strinjale, da vsekakor preverimo, za kaj gre.

Solni cvet 
in čili z vrta

Na sproščeni, ležerni terasi z umirjeno glasbo, kar je balzam za ušesa, če si se ravno vrnil s plaže, so stregli tapase, značilne španske prigrizke. Kuhinjo Life Classa so dopolnili z značilnim odprtim ambientom tapas bara, kar je vsekakor izjemna osvežitev portoroške ponudbe. Bilo je prijetno presenečenje vrhunske kulinarike, vinske karte, profesionalnega osebja in virtuoznega mladega kuharja Entonya Markuša, ki za stekleno vitrino sproti pripravlja tapase skoraj na pločniku. Ker smo naročile brezmesno degustacijo, so nam brez zadrege postregli s čokolatinom s solnim cvetom, obarvanim s cabernet sauvignonom, in jajčevcem s tofujem slovenskega proizvajalca ter čilijem s hišnega vrta. Predstavili so nam svojo filozofijo: piranska sol, obarvana z zelišči in vini, tartufi, oljčno olje lokalnega proizvajalca, jajca iz proste reje, kozji sir s Pomjana, marmelada z domačije Butul... Za popolno razvajanje smo naročile še kozarec penine in zapustile Portorož s prijetnim občutkom. Naj bo poletje dolgo in vroče.