T: Traminec

Seveda je prikladno, vinska sorta dobi ime po kraju, kjer se je kdo ve kako znašla in dobro prijela. S tem pridobita kraj in širša okolica, zlasti če gre za obetavno sorto. Traminec torej po kraju Tramin na južnem Tirolskem, dvajset kilometrov jugozahodno od Bolzana, na severu Italije, v vinski regiji Trentino Alto-Adige?

Okrog leta tisoč našega štetja namreč tam omenjajo vino traminec, če poslovenimo izvorni traminer, pravijo eni, drugi pa, da se omemba nanaša na sorto. Morda so jo tam celo res zasledili ali pa vsaj srkali traminsko vino iz katere koli že sorte, verjetneje jih je bilo več skupaj, ampak to še ne pomeni, da je izvor traminca prav tam. Ime že, genetske analize pa so pokazale, da je traminec nastal po naravni selekciji divje trte, da je imel kot eden od staršev potem pomembno vlogo pri razvoju kar številnih in danes uveljavljenih evropskih vinskih sort, glede njegovega porekla pa si resnejši trtoslovci niso edini: eni njegove začetke postavljajo v jugovzhodno Evropo, drugi so z Grčijo natančnejši, tretji omenjajo Egipt, kot lahko razberemo iz študije dr. Stanka Vršiča z naslovom Traminec: ena najstarejših gojenih sort vinske trte, objavljene lani v Zborniku ob 90-letnici Vinogradništva in vinarstva Kapela. Avtor tudi omenja, da je v mednarodni bazi za vinsko trto zabeleženih nič manj kot 107 (!) sopomenk (sinonimov) za sorto traminec in jih potem po abecednem redu lepo našteje; za tiste, ki bi se želeli poglobiti v ta razvejeni labirint poimenovanj, večinoma po značilnih lastnostih sorte in v jezikih držav, kjer se je uveljavila.

Ker gre za trto severnih pridelovalnih območij, je v zelo vročih krajih ne bomo iskali, zato pa je izstopajoča v Alzaciji, kjer je je s približno 2500 hektarji največ skupaj, ZDA (predvsem v severnih pacifiških državah Washington in Oregon) je premorejo 1300 hektarjev, Nemčija (Baden in Pfalz) 830, Avstrija (Štajerska) 700, Avstralija 840, Italija 500, Južna Afrika in Nova Zelandija po 300 hektarov, poznajo jo tudi v Švici, na Češkem, Slovaškem, Hrvaškem, Madžarskem, v Romuniji, Bolgariji in Španiji (kjer je hladneje), skupaj pa vsem svetu približno 8000 hektarov, od tega v Sloveniji po uradnih podatkih iz registra pridelovalcev grozdja 259 hektarov, velika večina (242 hektarov) v okolišu Štajerska Slovenija.

Iz množice sopomenk iztrojimo pri nas najbolj znane: dišeči traminec (po nemško Gewürztraminer, po francosko prav tako, lahko tudi traminer parfumé, traminer aromatique ali traminer musqué, torej muškatni), rdeči traminec in beli (ali rumeni) traminec. Prva dva sta pri nas pogostejša, tretji je redek. Če torej pri nas rečemo traminec, mislimo predvsem na dišečega in rdečega, kdor želi posebej poudariti dišečega, tega pridevnika ne bo izpustil. Gre za tri različne sorte ali zgolj za različice (tipe) ene in iste? Analize DNK so pokazale, da se posamezni tipi med seboj genetsko ne razlikujejo, torej gre za različice. Rdeči je bolj roden kot dišeči, ima bolj rdečkasto obarvane grozde, dišeči je, saj ga ime naravnost izdaja, bolj aromatičen in s svetlejšimi, rožnato obarvanimi jagodami. Vino pa je tako sortno prepoznavno, da se novinci, še posebno novinke v vinskem svetu zlahka navdušijo zanj in pogosto prve korake naredijo prav z njim. Dozorela rožnato ali rdeče obarvana jagodna kožica da globoko, intenzivno zlato rumeno barvo, včasih z rahlimi bakrenimi odtenki, vonj pa je, ah, saj veste, tako zapeljiv in omamen, da zna biti že nevarno. Seveda, najbolj po divji vrtnici in še enkrat po njej, pa po potoniki, muškatu, ličiju, grenivki in breskvi, po cimetu, nageljnovih žbicah, ingverju, v predikatnih tramincih vonjamo še suho sadje in cvetje, med, marcipan. Glede aromatske razkošnosti skoraj nima tekmeca in tudi telesno nikakor ni podhranjen, alkoholi so praviloma višji, zato v ustih deluje toplo, za koga celo preveč. Angleži bi zanj v svoji otoški maniri zlahka rekli, da je njegova edina hiba ta, da ima vsega preveč. Vsega, razen kisline, je treba dodati, kajti včasih je ima celo premalo. Sortna značilnost pač, zato je z njim tako, da vam je lahko zelo všeč ali sploh ne, tretje izbire po navadi ni.

So pa pri nas trije, ki jih kaže omeniti v zvezi s tramincem. Že prej zapisana klet Kapela iz Paričjaka nad Radenci, ki se ponaša z enainšestdeset let starim, pri nas menda najstarejšim in še vedno rodnim, sedemdeset arov velikim vinogradom traminca. Nedaleč stran, v Plitvici, domuje Hiša dišečega traminca Steyer z vsemi možnimi, od suhih do ekskluzivnih in penečih se, zagnana Danilo in Magda Steyer sta tudi pobudnika Salona traminec na gradu Negova, letos 27. avgusta tretjič zapored z najmanj stotnijo različnih tramincev iz domačih in tujih vinogradov. In še Metličan Oti Šturm mlajši, ki je v Beli krajini sadil traminec, preden je bil tam dovoljen, in ga skril pod imenom prepovedan sadež, dokler niso uradniki spoznali, da se obnese tudi tam in ga leta 2005 uvrstili v trsni izbor. Da ne bo zamere, naj bo stavek, dva še za četrtega, kajpak za popularni polsladki traminec s črno etiketo iz Radgonskih goric. Bog vedi, koliko zapeljevanj ima lump na vesti.