Vse, kar je tradicionalno ali ima vsaj nekaj tega starožitnega in preizkušenega pridiha, v sodobnih hitečih in nevrotičnih časih lahko pomeni dodatno vrednost, če se izrazim grobo tehnično. Zato v vodilih, ki naj vzbudijo pozornost in vznemirijo morebitnega kupca, ne manjka udarnih izrazov kot denimo: v objemu tradicije (si predstavljate, kako vas tradicija strastno objema in nikakor noče spustiti?); gradimo na tradiciji; s spoštovanjem do tradicije; dediščina tradicije, bogata tradicija (ki si podaja roke s tem ali onim, odvisno od časa, razmer in potreb) ter podobnih. Zanosna, včasih tudi izmišljena in brez dokazljivih dejstev podkrepljena inovativnost piarovskih služb skoraj ne pozna meja. Pa saj je menda to njihova naloga. Tudi vinogradništvo in vinarstvo nista povsem imuni proti temu, zato pohvale tistim, ki gradijo na preverjenih dejstvih, kot denimo jareninski Dveri Pax od 1139., Kogl 1542. nad Veliko Nedeljo, Batič iz Šempasa z najstarejšo kletjo iz leta 1717, briški Čarga 1767., Movia s Ceglega od 1820., mariborski Vinag od (po moderno: since) 1847., Radgonske gorice od 1852., Ptujska klet kot naslednica Ornigove iz leta 1853, Vinska klet Vipava 1894., bolj mladeniška Vinska klet Krško od 1928., istega leta vrhpoljski Krapež in še kateri iz naših krajev.
Kakšen je pomen tradicije?
Ampak zakaj se vinogradniki sklicujejo na stare čase, na tradicijo svojih rodbinskih prednikov ali predhodnikov? Pojem tradicija (iz latinskega tradere, izročiti), kot povzemam po Slovarju slovenskega knjižnega jezika, pomeni tisto, kar se je ustalilo v življenju kake skupnosti s prenašanjem iz roda v rod, pomeni tudi navade, običaje, dosežke, izročila in vrednote. Zadnje tri razlage so pomenljive, zlasti zadnja. Vrednote torej! Kar so dobro vedeli in znali prednamci, nadaljujemo in plemenitimo mi, sodobniki, ki cenimo tradicijo. Z novimi spoznanji, dosežki, izkušnjami, vedenjem. So pa tudi zakrknjeni tradicionalisti, srečamo jih prav tako med vinogradniki, češ, kot so delali moj praded, ded in oče, tako počnem tudi jaz. Se morda spomnite oksidiranih žoltavih vin pred desetletjem ali več, po navadi iz manjših primorskih kleti, kot so jih menda zahtevali stari Tržačani. Ker naj bi bila zdrava, ker niso bila žveplana, o acetaldehidu in drugih zdravju bolj škodljivih oksidativnih sestavinah pa tako in tako niso vedeli nič ali pa niso hoteli vedeti. Nekritično, trdovratno in samovšečno prenašanje starega izročila, ki naj bi veljalo za vse večne čase, čeprav so žveplo uporabljali že stari Rimljani. Res je nujno zlo v vinarstvu, to drži, a še vedno manjše kot taka neuporaba žvepla, ki privede do pokvarjenega vina. Drži tudi to, da gre v posebnih primerih celo brez žvepla, a je za to treba vedeti in znati mnogo več kot le »tako so pač delali moji stari«. Tradiciji v pomenu izročila ne kaže kar tako slepo in brezglavo verjeti.
Protivera in ekonomija obledeli vedenje
Dosežkom pač, saj ima ta beseda pozitivni predznak, kajti negativni dosežki niso dosežki. Za to, da se danes Burgundija lahko ponaša z vrhunskimi vinskimi dosežki in presežki, gre začetna zahvala menihom cistercijancem, ki so leta 1098 sredi te vinorodne pokrajine v kraju Cîteaux (latinsko Cistercium) postavili svoj prvi samostan in naokoli preudarno širili vinogradništvo z izbiranjem najboljših leg in najprimernejših sort. Tudi beležili so dobre in slabe letine ter iskali vzroke zanje in njihovi nadaljevalci so se imeli na kaj opreti, saj se je izročilo pletlo in gradilo iz roda v rod. Skozi stoletja dopolnjujočo se tradicijo so za krajši ali daljši predah prekinile razne revolucije in vojne, toda verjemite, tudi revolucionarji, zmagovalci pa sploh, so pogosto zelo žejni, česar zgodovina nikakor ne taji.
Dolgi premori iz različnih vzrokov
Pri nas so bili premori žal daljši, saj dolgo po drugi vojni vse, kar je bilo cerkvenega ali samostanskega skoraj, ni smelo obstajati. Pa smo imeli cistercijanska samostana od leta 1136 v Stični in od leta 1234 v Kostanjevici na Krki, od leta 1403 kartuzijo Pleterje pod Gorjanci, in vsi ti kraji so tesno povezani z našim davnim vinogradništvom, saj so stiški, kostanjeviški in pleterski menihi tudi znali izbirati najboljše lege za svoje vinograde in bili nasploh vešči kletarjenja. A je iz različnih vzrokov, ne samo protiverskih, tudi ekonomskih, to vedenje skozi stoletja zbledelo in se danes pri nas le malokdo sklicuje na one stare čase. Kot so mi povedali zgodovinarji, tudi tovrstnih pisnih virov ni kaj prida ohranjenih, žal! Potem pa se pred časom znajdem v Zagrebu na zanimivi degustaciji arhivskih laških rizlingov (graševina po hrvaško, ker so grozdne jagode velike kot grah) iz vinske kleti Kutjevo 1232 in podnapisom Vallis aurea (Zlata dolina). Na veliko napisana in poudarjena letnica 1232 na vseh logotipih, panojih, etiketah, promocijskem gradivu itn. hoče povedati, da se imajo zdajšnji lastniki (isti kot kleti Brič v slovenski Istri) za ponosne dediče častitljive vinogradniške tradicije, ki so jo pred 780 leti sredi današnje Slavonije z izgradnjo samostanske kleti zastavili kdo drug kot – cistercijanci. Tudi tam je vinogradništvo doživljajo padce, tako kot skoraj povsod, a nikoli tako globokih, da bi bila nit tradicije usodno pretrgana. Verjemite ali ne, v vinih se to čuti, v burgundcih še najbolj.