Sprva sem bil začuden in celo malo ogorčen, kako je lahko prevajalka nonšalantno in nepoznavalsko pinot noir napačno (?) prevedla v črni pinot. Te besedne zveze preprosto nismo vajeni in zato toliko bolj zbode v oči in ušesa. Pač, ni pogledala v noben vinski leksikon ali priročnik in je pinot noir poslovenila dobesedno, kajti noir v francoščini pomeni črn, sem poskušal sam pri sebi najti opravičilo za ta njen spodrsljaj. Vsakdo, ki se vsaj malo spozna na vinske sorte in vina, namreč dobro ve, da pri nas ne poznamo črnega pinota, ampak modrega, pa seveda še sivega in belega, ki pa zdajle nista v ospredju. Bilo je leta 2004, ko so pri nas predvajali ameriški film Sideways (Stranpota) režiserja Alexandra Payna z glavnima junakoma Milesom Raymondom, ki se precej neuspešno ukvarja s pisateljevanjem, in njegovim prijateljem Jackom Colom, ki se želi pred skorajšnjo poroko še dodobra obnoreti in izprazniti. Možakarja se odpravita na vinsko in še katero avanturo po Kaliforniji in tankočutni Miles razvratnemu Jacku kdaj pa kdaj pove tudi kakšno vinsko resnico in se sploh zelo poglobi v pinot noir, ki da mu je nadvse ljub.
Prevajalka pa meni nič, tebi nič – črni pinot! Dobesedno in direktno! Tudi pravilno? Lahko se pogovarjamo, kajti Italijani so pinot noir prevedli kot pinot nero (nero je v italijanščini črn), v Argentini je pinot negro (negro je v španščini črn), za angleško pišoče je lahko black burgundy (sorta izvira iz Burgundije), če že ne uporabljajo izvorne francoske oblike, v Ampelografskem atlasu Zdenka Turkovića (Zagreb, 1952) najdemo pinot crni, Nemci pa mu po večini rečejo Spätburgunder.
Mi ni jasno, zakaj spät, kar pomeni pozen, saj modri (črni) pinot nikakor ni pozno zoreča sorta, ampak sorazmerno rana. No, morda zgoraj v Nemčiji, ob Renu, dozoreva pozneje. Toda tam mu pravijo tudi blauer Burgunder, torej modri burgundec, kot smo mu nekdaj lahko rekli tudi pri nas in prav v tem kaže iskati razlago, zakaj se naši trtoslovci in jezikoslovci niso odločili za dobesedni prevod kot denimo Italijani in drugi, ampak za redkejšo različico, torej modri pinot. Vpliv nemške vinske šole in s tem povezane terminologije je bil pri nas v preteklosti namreč precej močan. Danes se, bodi povedano mimogrede, mnogo bolj oziramo po romanski vinski doktrini. Zato ne bo nič vnebovpijočega, če se bo kdaj modri pinot prelevil v črnega. Nekateri naši bolj izvozno usmerjeni ali svetovljanski vinarji že tako na etiketah naznanjajo, da je v steklenici pinot noir, in zraven pripišejo še modri pinot ali pa se kako drugače igrajo s pridevnikom noir, kadar je v igri ta sorta. Ampak zadreg s tem niti ni, čeprav je dozorelo grozdje modrega pinota prej črno ali vsaj zelo temno kot pa modro.
Spremenjeni pravilnik
So pa zadrege pri napačnih prevodih vsebnosti sladkorja pri peninah, torej pri slovenskih penečih se vinih. Kdo, kdaj in zakaj si je to lahko dovolil, zdajle niti ni pomembno, pomembneje je, da se to čim prej popravi. Veljavna sladkorna lestvica pri penečih se vinih v Evropski uniji in potemtakem tudi v Sloveniji je s sedmimi stopnjami nasploh zapletena, pri nas pa zaradi vsaj dveh, če ne treh napačnih prevodov še dodatno zamotana. Brut nature (do 3 g/l sladkorja) ali popolnoma suho je v redu, prav tako extra brut (od 3 do 6 g/l) ali izredno suho. Brut (od 6 do 12 g/l), ki je po svetu najpogostejše peneče se vino (ne pa tudi pri nas, kjer so v modi slajša), je že tako poznan in razširjen pojem, da ga niti ne kaže prevajati. Tako predlaga Bruno Gaberšek iz Združenja družinskih vinogradnikov in vinarjev Slovenije in verjetno Vinska družba Slovenije z Dušanom Brejcem na čelu temu ne bo nasprotovala, ker sta oba moža odgovorna, da je ta lestvica urejena, kot se spodobi. Extra dry (od 12 do 17 g/l) naj bi bilo po novem zelo suho, kar je bolje kot zdaj veljavno suho. Sec (od 17 do 32 g/l) ne more biti nič drugega kot suho, saj sec v francoščini pomeni suh, nikakor pa ne polsuho, kot neprimerno stoji v Pravilniku o pogojih, ki jih mora izpolnjevati grozdje za predelavo v vino … (Uradni list RS, št. 43/2004). Enako velja za demi sec (od 32 do 50 g/l), ki je lahko le polsuho (demi pomeni pol), nikakor pa polsladko, kot zavaja omenjeni pravilnik. Zadnja, sedma stopnja na lestvici je doux (več kot 50 g/l), kar je že doslej sladko in bo tako tudi ostalo, kajti doux v francoščini pomeni prav to. Kdaj bo pravilnik doživel potrebne spremembe, bi kazalo vprašati jasnovidko. A ne glede na vse se bodo penine še vedno iskrile, čeprav nekatere z napačnimi oznakami.
Prav tako kot se bo točilo ledeno vino, za katero je že pred časom metliški častilec lepega slovenskega jezika Anton Omerzel pripomnil, da tako poimenovanje ni najprimrnejše. In predlagal ledeno trgatev, saj poznamo tudi pozno trgatev. Če malo pobrskamo po Slovarju slovenskega knjižnega jezika, ledeno vino pomeni, da imamo v kozarcu nekaj zelo mrzlega ali z dodatkom ledu, kar v tem primeru ne drži. Torej raje ledena trgatev, ker mora biti zanjo grozdje (ledeno) zmrznjeno in je tako poimenovanje natančnejši opis dejanja, torej trgatve, in nadvse zaželenih posledic, to je zelo sladkega, bogato sestavljenega in redkega vina, ki nikakor ni ledeno.
