Pri teh letih še vedno tako zvedav. Potem je začel naštevati kisline v vinu, seveda ne vseh, ampak tiste glavne, ki najbolj zaznamujejo vinske značaje. Bilo je pred kakimi 10 leti v pisarni, kjer sem urednikoval pri slovenskem kmetijskem tedniku. Vidiš, je nadaljeval navdušeno, kako se skokovito razvija sodobna analitika in zelo se motijo tisti, ki mislijo, da o vinu vse vemo.
Starosta slovenske enologije
Tak je naš doktor, kot ga z vsem dolžnim spoštovanjem imenujemo v ožjih krogih: dr. Dušan Terčelj, starosta slovenske enologije. Še vedno v toku dogajanj, redno spremlja strokovno enološko in drugo literaturo s področja vinarstva, zato se je z njim zmeraj zanimivo in poučno srečati. Kar naprej radoveden, živahnega duha, prijeten sogovornik. Še eden od dokazov, da veliko ljudi, ki se tako ali drugače ukvarjajo z vinom in so pri tem zmerni, v pozna leta ohranjajo čil duh. Redni udeleženec vinarskih dni in kongresov, to je strokovnih srečanj slovenskih vinogradnikov in vinarjev, in še nedavno je bil eden tistih, ki je znal s kritično, a dobrohotno besedo v debati po predstavitvah posameznih tem vzdramiti včasih preveč samozadovoljne izvedence. Tudi z analizami in bogatimi izkušnjami iz svoje dolgoletne prakse. Le nekdo ga mora tja pripeljati, saj za volan ne seda več, kar pa nikomur od njegovih mlajših kolegov ni odveč. Tudi sam sem ga kdaj kam odpeljal, če je tako naneslo.
Enkrat sva šla martinovat na Vipavsko, blizu njegovih rodnih krajev. Pot tja dol je v iskrivem pogovoru, kjer je imel seveda on glavno besedo, kar je bilo itak hvaležno do mene kot voznika, minila, kot bi mignil. Šla sva najprej v Vrhpolje, kjer so domačini pripravili mini simpozij o martinovanjskih običajih ter vinski kulturi in je nekaj misli prispeval tudi moj dobrovoljni sopotnik, nato smo skočili na krajšo pokušnjo k Škrljevim na začetku vasi, končala sva v veliki vipavski kleti na pojedini in ob vsem drugem, kar k temu tisti dan spada.
Potem ga kar naenkrat ni bilo več za našo mizo. Me je zaskrbelo, da ni kaj narobe, zato sem šel pogledat naokoli in ven, ali je morda na svežem zraku, a doktorja nikjer. Nobeden od omizja ni vedel, kam je izginil, ali pa ni hotel povedati. Po dobri uri se le prikaže v spremstvu dame srednjih let od sicer drugega omizja. Ja doktor, kje ste pa bili, sem se delal skrbnega, saj je bila zdaj skrb odveč, a se je samo namuznil in s prstom pokazal tja dol, potem pa na moje prigovarjanje le dodal: Veš, sem moral malo poskusiti, kaj imajo tam spodaj v sodih, in samemu mi je bilo malo dolgčas. To, da klet pozna do obisti in da po tistih podzemnih hodnikih ne potrebuje vodnika, mi je bilo pač jasno. Pot nazaj v Ljubljano in do njegove Ježice je minila prav tako veselo, ob slovesu pa sem ga potolažil, češ, zdaj ob tej pozni uri vam le ne bo treba jesti paradižnikove juhe. Nekoč mi je namreč zaupal, da mu žena, ko se takole vrne s kakega vinskega potepanja, tudi z ocenjevanja, kdaj pa kdaj pripravi paradižnikovo juho, ki je on ne mara.
Strog sodnik
Zna biti tudi strogo kritičen, ko gre za vinske pravice, dosleden in brezkompromisen. Bilo je več let nazaj, ko je predsedoval petčlanski ocenjevalni komisiji v Žužemberku. Poleg mene, ki sem vskočil namesto enega obolelega, sami priznani degustatorji, dva od teh doktorja enoloških znanosti. Najprej, kot je pravilo, uvajalni vzorec, da predsedujoči vidi, kako je komisija usklajena. V kozarce dobimo cviček, kot je naznanil natakajoči, ocenimo in čakamo na doktorjev komentar: Dobri ste, zelo enotno ste ga ocenili, le nekaj desetink narazen, a bi vas najraje vse skupaj poslal domov. Vzorec barvno ne ustreza cvičku, ima opečne odtenke in te pomembne pripombe ni nihče dopisal, nas je kar dobro poparil. Res ne vem, kako nam je to lahko ušlo, morda smo vsi mislili, da to pri uvajalnem vzorcu niti ni pomembno. A zanj in njegovo doslednost je bilo še kako, saj so bili prav takrat tisti razgreti časi, ko je šlo za zaščito pristnega cvička ob različnih, tudi opečnato obarvanih ponaredkih iz nedolenjskega grozdja. Bilo je ostro, a dobronamerno dramilo. Potem smo se zbrali in je šlo lepo naprej, tudi ob njegovih komentarjih, ki so izžarevali bogato degustatorsko kilometrino.
Doktoriral je iz polifenolov vina
Rojen leta 1923 v Žapužah pri Ajdovščini, po vojni študiral agronomijo v Zagrebu, kjer je leta 1983 doktoriral iz polifenolov vina, se prej specializiral iz enologije v Franciji, bil enolog v Vinu Brežice in Vinarski zadrugi Vipava, od 1959. do upokojitve 1993. raziskovalec in vodja enologije v centralnem laboratoriju Kmetijskega inštituta Slovenije, avtor številnih člankov in razprav v domačih in tujih strokovnih publikacijah, dolga leta nezamenljiv in marljiv sodelavec mednarodnega ocenjevanja vin v Ljubljani, prejemnik visokih državnih odlikovanj, je leta 2009 za piko na i dobil ugledno nagrado Mednarodnega urada za trto in vino (OIV) za knjigo Kultura vina na Slovenskem (Tovarna tradicij in Slovenski etnografski muzej; Ptuj, Ljubljana, 2007). Ob predstavitvi knjige je skromno pripomnil, da zapisano ni večna resnica, le njegov pogled na vino po petdesetletnem delu. Na vino kot čarno pijačo, kot ga je vedno pojmoval.
