Zadnjič smo se sprehodili od njegovih začetkov, domnevno iz prvega stoletja pred našim štetjem, in potem prek široko razgledanega Valvasorja, še vedno aktualnega Vertovca, znanstvenoanalitičnega Ripperja in enološko pišočega Vodopivca do današnjih časov. Kar nekaj črk je bilo namenjenih tudi značilni teranovi kislini, ki jo blaži milejša mlečna in je nujen sestavni del tega kraškega žilavca. Da pa ne bi kdo mislil, kako pojem hvalnico kislinam, ki v pretirani meri dajejo rezkost vinu, v pravi pa prijetno okusnost, sočnost, živahnost in tudi daljše življenje, bomo tokrat o teranu še z drugih plati.
Kraški teran
Rečemo mu kar kraški teran, saj naš, slovenski, prihaja izključno iz vinorodnega okoliša Kras, natančneje, iz podokoliša Kraška planota. Iz drugega podokoliša, to je Vrhe (severovzhodni del Krasa, nad zgornjim delom Vipavske doline), pravega terana ne bi smelo biti, če se držimo duha zakona. Vseh kraških vinogradov je približno 640 hektarov, po tem merilu je to najmanjši slovenski okoliš, uradno jih je v registru nekaj manj, zaokrožimo jih na 600. Daleč najbolj razširjena sorta je s 460 hektari refošk (76 odstotkov), zelo za njim so malvazija (37 ha), chardonnay (25 ha) in preostale. Terana je nekaj tudi onstran zahodne meje, a ne več kot desetino v primerjavi s slovenskim, zelo dobro pa ga poznajo in cenijo hrvaški Istrani. Zanje je pravi teran samo s priobalnih leg in rdeče zemlje (terra rossa), če pa refošk uspeva v notranjosti na sivi ali beli zemlji, so mu vedno rekli refošk. Hrvati se celo trudijo dokazati, da sta refošk in teran (teranovka) dve različni trti, a počakajmo, da bo to, če bo, znanstveno podkrepljeno. Pri nas kljub občasnim polemikam še vedno velja, da je refošk sorta vinske trte, ki na Kraški planoti daje vino teran, katerega poseben značaj poleg tega oblikujejo tudi jerina (drugo ime za terra rossa), kraško celinsko burjasto podnebje s sredozemskimi vdori in tradicionalni postopki pridelave, o katerih je tekla beseda zadnjič.
Posebni teranton
Če je teran PTP (uradno: priznano tradicionalno poimenovanje; za nabriteže in veseljake: praznik terana in pršuta) intenzivne, skoraj neprosojne rubinasto rdeče barve z vijoličnimi odtenki ob robu kozarca, z značilnim vonjem po malinah, rdečem ribezu, robidah, borovnicah, svežega in polnega okusa (po pravilniku: kisline od 7 do 10 g/l, suhi ekstrakt najmanj 25 g/l, alkohol od 10 do 12,5 %) in je ustekleničen na prodaj lahko največ dve leti in pol po trgatvi, pa je izbrani teran višja, zahtevnejša in obvezno vrhunska izvedba, kot pove samo ime, in kajpak redkejša. Prav posebna in še manj pogosta je teranton. Kadar so stari Kraševci, sicer bolj redkobesedni po naravi, za kak teran rekli, da je teranton, s tistim posebnim in pomenljivim poudarkom na zadnjem zlogu, je to pač nekaj pomenilo. To ni bil več teran kar tako, ampak boljši, najboljši, to je bil teranton. In tako se je pred več kot 30 leti Miranu Vodopivcu (zakaj se ne preimenuje v Vinopivca ali Teranopivca; no, saj imamo tudi na Štajerskem Vodovnike), takrat enologu v sežanski kleti Vinakras, utrnila ideja, da bi dlje staranemu ali zorenemu teranu, po pravilu tudi (naj)boljšemu, rekli kako drugače kot – teranton. Zamisel, ki so ji na vinskih ocenjevanjih v Veroni botrovala Vodopivčeva srečevanja s starejšimi, arhivskimi baroli in drugimi italijanskimi rdečimi korenjaki, na Krasu takrat še zdaleč ni doživela vsesplošnega odobravanja, češ, kaj nam bodo starejši terani, saj je to po naravi mlado vino za hitro porabo. A mož se ni dal, letnik 1979, prvi terantonov nasploh, je bil za poskus, z naslednjim, 1980, je bil že pogumnejši. Potem so si sledili 1983 (saj veste, da so mu peli slavo stoletja, čeprav ne vem točno katerega, a tega niti niso rekli), pa 1985 in 1986. V 90. jih je bilo nekaj manj, prejšnje desetletje je bilo spet radodarnejše: 2003, 2006, 2008, 2009. Letnika 2010 bo komaj kaj, 2011 pa več. Terantona torej ni vsako leto, ampak samo v najboljših letnikih, z najboljših leg in najbolj dozorelega grozdja. Če narava, ob umnem prizadevanju vinogradnika ne da, ga ni! Način predelave in zorenja se razlikujeta od letnika do letnika, kot glede na fenolno, to je barvno in taninsko zrelost grozdja, presodi enolog. Maceracije so daljše, tja do treh mesecev, vzgoja v velikih lesenih (4000 litrov) in manjših sodih (500 in 225 litrov) vsaj tri leta, da se tanini zmehčajo, potem še najmanj dve leti v steklenici. Zdaj je na prodaj letnik 2003 za skromnih ducat evrov, najstarejše v arhivu cenijo na 120 evrov. Pokušnje starejših dokazujejo, da res dober teran, aja, teranton, zmore brez zadreg dva križa, tudi tri.
Mladež, to je zadnji letnik, pa že vrsto let predstavijo junija na degustaciji konzorcijskih teranov; doslej v Štanjelu, letos v Ljubljani. Leta 2005 ustanovljeni konzorcij kraških pridelovalcev terana, ki šteje 23 članov, si je postavil strožja merila od siceršnjih zakonskih, kaj sme biti teran. Lasten nadzor vinogradov in vin sta siti, skozi kateri ne zdrsne vsak, a hkrati jamstvo, da gre za preverjen in dober teran. Letnik 2011, to se že ve, je nadvse obetaven. Z zanimanjem čakamo!
