Kadar je avgusta v našem vrtu dozorevala figa, rodna in radodarna boginja, sem jo včasih obiskala bosa. To je čisto poseben občutek, ki ga omenjajo pesniki in romantiki, ko z boso nogo stopiš med rosne trave. Če te med njimi pričakajo še polne veje mehkih, sočnih sadežev, je takšen zajtrk neizmerno razkošje. Letos je sprehod do fige bolj podoben tavanju po praznem strnišču. Pod nogami mi škriplje, ker hodim po slami, in vsako jutro vsa nesrečna opazujem brezhibno modro nebo brez sence oblačka. Tudi danes ne bo deževalo. Figa je stara in ima, upam, zelo globoke korenine, zato so njeni listi še vedno temno zeleni. Sadeži pa ostajajo majhni in še zelene kljuvajo ptiči, ki iščejo hrano in vodo. Drugače je z mladim kostanjem, ki je porumenel že pred dnevi, liste pobeša mandelj, posušila se je češnja, poslovil se je ginko. Vodo iz kuhinje zlivamo k hruški, ki raste blizu hiše in je vsak dan bolj uvela.
Potem je tu zgodba o majhnih prebivalcih vrta, njih je tu mnogo več kot nas, ljudi. Izčrpana miška je čisto prostovoljno pila vodo iz injekcijske brizge. Česa takega ne bi verjela, če ne bi videla. Takoj smo šli v akcijo. Namestili smo napajališča za talne ptice. Plastična posoda, obdana s kamni, v njej pa nekaj rogovil. Kosi in kosovke čakajo dobesedno v vrsti, pijejo in se kopajo, da prši naokrog. Vrabčkom smo na veje dreves obesili napajališča, kot jih imajo za ptice v kletkah. Trajalo je nekaj časa, da so pogruntali, kaj je to. Ko je prvi ptiček pomočil kljun v tisto smešno stvar, sem bila srečna na tak poseben način. Kot bi v meni zasijala majhna, topla, skoraj boleča zvezdica. Šoja pije iz posode, ki je postavljena na visok kol sredi vrta in obtežena s kamnom. Ona je še najbolj na varnem pred mački. Izumili smo tudi plitvo kotanjo, nekakšno mokrišče, za ježe ali koga drugega. Niti sanja se mi ne, kdo je še žejen v teh nočeh brez rose.
Jesen se je začela, preden so plodovi zrasli
Preživetje. Pri nas so prepovedali tuširanje in zalivanje vrta, hoteli pa čisto mirno napolnijo bazene za turiste. Na njivi zelja so le koceni. Oljke odpadajo z dreves. Jesen se je začela, preden so plodovi sploh zrasli, kaj šele dozoreli. Pesimisti omenjajo obdobje stoletne suše in majevski koledar. Bomo 21. decembra letos res zaključili (še) en civilizacijski cikel? Maji, ki so koledar zapisali, bi se pripravljali na slavje. Razumeli so sporočilo, ki so jim ga je hkrati s koledarjem povedali bogovi – vse je le cikel. Vse, kar se začne, se nekoč tudi konča. In to je odlično, saj se drugače ne more začeti nič novega. Če bi znala to integrirati v svojo omejeno zavest in uskladiti s čustvi, bi bila tudi jaz srečna. Ta civilizacija mi je vedno manj všeč in pravzaprav niti ni tako slabo, če se konča. Kljub temu sem žalostna in tu pomaga le košček prave, temne čokolade. Tudi to so nam po Majih poslali bogovi in, kdo ve, morda je v njej zapisana koda preobrazbe. Ker me že nekaj časa drži kljubovalna želja po samooskrbi, si jo bom naredila sama. Moja vzornica je junakinja iz filma Čokolada. Do konca, ki v njenem primeru sploh ni slab, trmasto vztraja pri svojih načelih.
Ptiči bodo preživeli. Vrt bo spet zelen. Tako ali drugače bo figa obrodila. Vse bo še v redu.
Čokoladni bonboni Romana Recept je prinesla prijateljica, ki je navdušena nad presno hrano. Za izdelavo potrebujete silikonski model, ki se dobi v vseh trgovinah s pripomočki za peko. Sestavine za približno deset bonbonov so 50 g kakavovega masla in četrt te količine kokosove maščobe, žlička vanilje, kokosov sladkor ali drugo sladilo po okusu, stoodstoten kakav in jagode goji. Vse naj bo presno in ekološko (svetujem znamko Planet Bio iz Kranja). Maslo nastrgamo oziroma naribamo, ker je precej trdo. S kokosovo maščobo ga stalimo nad paro in pazimo, da temperatura ne preseže 40 stopinj (tako ostane presno in ohrani vse dobre lastnosti). Vmešamo surov kakav, toliko, da je zmes še vedno tekoča, vaniljo, jagode goji in sladkamo (ne preveč). Gosto tekočo zmes nalijemo in poravnamo v modelčke. Bonbone postavimo v hladilnik za nekaj ur, nato pa s prtom pritisnemo na hrbtno stran modela, da odstopijo. Shranjujemo jih na hladnem. |