Starodobna kuhinjska pečica

Tako kot danes skorajda ni doma, kjer ne bi bilo takšne ali drugačne pečice v kuhinji, tudi nekdaj skorajda ni bilo kmečke hiše, v kateri ne bi bilo takšne ali drugačne krušne peči. Krušna ali tako imenovana kmečka peč je eden izmed najbolj značilnih elementov tradicionalne podeželske hiše, ki je od nekdaj srce doma. Uporabljali so jo za ogrevanje glavnega bivalnega prostora, obenem pa tudi za kuho in peko. No, ker ne v revnih ne v premožnejših domovih za otroke ni bilo nikoli dovolj ležišč, je po potrebi ponoči prevzela tudi funkcijo tople postelje. Nadpeček so gospodinje redno uporabljale za sušenje sadja, gob ali zelišč. Tiste najbolj zgodnje različice peči niso imele dimnika in je dim odhajal skozi odprtino v črno kuhinjo, odtod pa v luknjo pod stropom in na prosto. Poznejše peči so dobile dimnik in dim je skozi ustje odhajal vanj. Krušna peč je bila poleg vsega zbirališče in srčika družabnega življenja, še posebno pozimi, ko so bili večeri dolgi in hladni. Sicer se ni kurila zgolj pozimi, ampak tudi poleti, saj so, če ne drugega, kruh pekli vse leto, tudi v toplejših predelih. Kljub temu da je Valvasor poročal, da kraške in primorske hiše po navadi nimajo krušne peči, so tudi te poznale peč za peko kruha in drugih dobrot že več kot 200 let. Peka kruha v posebej zgrajenih krušnih pečeh je pomenila velik napredek v tehnološkem smislu, ki je prispeval k dvigu bivalne kulture tega območja. Res je sicer, da tu peči niso imele funkcije gretja, zato so bile drugače grajene kot v drugih predelih Slovenije. Pogosteje so bile zgrajene celo zunaj hiše oziroma izpahnjene na dvorišče.

Potrpežljivost za kulinarične užitke

Krušne peči si seveda lahko zaželite v sodobni hiši, pravzaprav so v zadnjem času menda postale njihove vgradnje pravi hit, čeprav so mojstri pečarji že skoraj izumrla vrsta in jih je treba iskati malodane z lupo ali nanje v vrsti čakati celo večnost. Kot vir toplote, ki deluje na biomaso, krušno peč seveda lahko nadomestijo preprostejši kiperbuši, ki jih je mogoče postaviti v kuhinjo ali dnevno sobo, medtem ko pri gospodinjski rabi nima konkurenta. Razlika v okusu kruha, pice ali gratiniranih njokov, ki se spečejo v pravi krušni peči, je pač tako očitna, da je ne bi spregledal niti popoln negurman. Je že tako, da hrani doda svoj okus, ki se ga umetno le stežka pričara. Vendarle stvar v gospodinjskem smislu ni tako preprosta, kot se morda zdi. Peč je treba pripraviti več ur vnaprej, jo zakuriti ter nato počakati na pravo temperaturo za peko jedi. Na začetku se ogenj naredi s suho hosto, potem pa se kurijo na primer bukova drva, ki se morajo razgoreti do žerjavice. Les za kurjavo mora biti popolnoma suh, nekateri celo pravijo, da mora biti star vsaj tri leta. Preden se ga pokuri, ga je dobro prinesti k peči za kak teden, da se dokončno presuši. Le popolnoma suh izgori do tiste prhke žerjavice, ki je potrebna, da se enakomerno segrejejo debele stene peči, poleg tega suh les izgoreva z najmanj škodljivimi plini. Nato je treba žerjavico z grebljico razporediti do sten pečišča, da se enakomerno ogreje. Pred pečenjem jedi se žerjavico potem z omelom odstrani, kmečke gospodinje pa so prostor peke še pometle z mokro antlo, zvito cunjo na koncu dolgega kola. Šele tedaj, po tem dolgem protokolu so lahko začele peko! Si predstavljate to v dandanašnjem hitrem tempu?

Skrivnosti

Pa še potem, ko človek vse naredi po pravilih in pripravi peč za peko na primer domačega kruha, obstaja velika verjetnost, da bo šlo kaj narobe. S krušnimi pečmi pač ni nič drugače kot z industrijskimi pečicami – vsaka ima svoje finte, tako pravijo pečarji. Prav tako kot mora človek najprej nekajkrat zasmoditi piškote ali kruh v novi kuhinjski pečici, da pogrunta tiste skrivnosti, ki so lastne le tej edini pečici, prav tako so nekdaj gospodinje šele z izkušnjami spoznale vse finte domače krušne peči, ki so odločale o popolnem ali zgolj delnem uspehu pri peki. Ampak potem ko je vse tako, kot mora biti, iz krušne peči zares omamno zadiši. Seveda vam je ni treba na vrat na nos začeti graditi sredi kuhinje, da bi lahko kdaj izkusili krušne dobrote. Na srečo jo imajo v marsikateri gostilni in skoraj vsaki piceriji pa tudi na številnih turističnih kmetijah. Tam lahko vsakdo za povsem zmeren poseg v denarnico na mizo dobi ne le kruh ali pico, ampak vse pogosteje tudi v lončenih posodicah pečene oziroma kuhane enolončnice, lazanje, gratinirane zelenjavne dobrote, musake ali popečene štruklje. Človek skoraj ne bi verjel, kaj vse se speče in skuha v krušni peči in kako svojstven okus dobi pri tem vsaka jed.