Prvi res topli dnevi vabijo ven, v naravo. Spet je vsega dovolj, drevje cveti, trava zeleni, vse samo raste in brenči, celo v temačnem gozdu se najde zanimiva hrana, na primer divji česen, čemaž ali gozdni medvedji česen. Včasih so ga nabirali medvedje, ko so se zbudili iz zimskega spanja, ampak medvedov skoraj ni v naših krajih, ne spremljam več, ali je ostalo živih tistih zadnjih šestdeset, ki so menda ogrožali naše kmetijstvo, tako da je čemaž ves nam na voljo. Lahko bi ga preimenovali v česen bivših medvedov. Niti velikonočni naivni optimizem ne bo skril dejstva, da smo ljudje največja naravna katastrofa.
Kadar se preveč razburjam okrog takšnih neumnosti, se vrnem v kuhinjo in k vonju divjega česna, na primer. Ker je njegova sezona kratka, ga je smiselno pripraviti na zalogo. Svežega fino nasekljanega osolimo in natlačimo v kozarčke s precej oljčnega olja. Meni je najljubši pesto iz čemaža, za katerega velja pravilo, da zelenemu delu dodamo približno četrtino prav tako fino nasekljanih ali grobo zmletih oreščkov, pri čemer ne varčujemo z oljčnim oljem. Če delamo pesto na zalogo in je količina večja, je smiselno uporabiti sekljalnik z rezilom S, v katerem sesekljamo oprane in osušene liste čemaža, olje, limonov sok, sol in oreščke. Poskusila sem že pesto s pinjolami (klasika), praženimi lešniki (razkošno), mandlji (olupljenimi) in indijskimi oreščki. Vsi so odlični, ker oreščki ublažijo oster okus čemaža in so najboljši namazani na sveže pečenem kruhu, kar obožujem. Za zalogo pesto nadevamo v majhne in res zelo čiste kozarčke, zalijemo z oljem ter zapremo. Hranimo v hladilniku, lahko tudi do naslednje sezone.
| * Čemaž, divji česen nabiramo od srede marca, sezona se v višjih legah in ob hladnejšem vremenu podaljša v maj. Ko postane toplo, se naredijo popki na dolgih pecljih in nekateri jih vlagajo v olje prav tako kot fino nasekljane liste. Okus spominja na velike kapre. Iz čemaža pripravimo odličen pesto. |
S čemažem, s šopkom svežega ali iz lončka, se da v kuhinji početi marsikaj. Priljubljena je čemaževa juha, ki jo naredimo tako, da skuhamo krompir na kocke, dodamo po okusu čemaža in zmešamo. Zanimiv je v rižoti, vendar ji nekaj manjka, zato sem poskusila kombinacijo z močnim zemeljskim okusom rdeče pese. Porabila sem zaloge trpežnih gomoljev, ki so me oskrbovali z vitamini skozi zimo, in eno izmed zadnjih čebul iz shrambe. Če bi imela mlado spomladansko čebulo, bi bila rižota še bolj zelena in okusna. Čemaš, če nimaš, pa dober tek in lepe praznike.
