Šolar naj bo sit

Je že tako, da hrana ni le sredstvo za premagovanje fizičnih naporov, ampak tudi mentalnih, miselnih, za katere se zdi, da zaradi na videz neaktivne vloge ne potrebujejo večje hranilne podpore. Pa bi se zmotili, in to še kako! Znano je namreč, da so možgani sila zapleten sistem velikega števila možganskih celic, ki za delovanje kot preostali deli telesa potrebujejo energijo. Presenetljivo možgani zavzemajo le dva odstotka telesne mase, porabijo pa kar 20 odstotkov goriva, ki ga v telo vnesemo s hrano in pijačo. Tisto, kar zaužijemo, torej vpliva na sposobnost mišljenja, na spomin, učenje, koncentracijo, budnost, odločanje in marsikatero drugo pomembno mentalno sposobnost.

Uzakonjene zdrave navade

Glede na velik pomen, ki ga ima prehrana na učenčeve sposobnosti, ni prav nič čudno, da je področje šolske prehrane zakonsko urejeno, vsi vzgojno-izobraževalni zavodi pa morajo pri organizaciji prehrane upoštevati zakon in smernice za prehranjevanje, ki so bili sprejeti na državni ravni že pred nekaj leti. In kaj velevajo? Predvsem v zadnjih letih se daje prednost zdravi prehrani, uravnoteženim jedilnikom in pestrosti na krožniku, ki nikakor ne sme iti na račun zdravja otrok. Pice, hrenovke, sladka pekovska peciva in podobne dobrote so torej dovoljeni le v manjših količinah, večji poudarek pa je namenjen polnozrnatim izdelkom, sadju in izdelkom brez dodanih sladkorjev in maščob. No, pa nikakor ne gre le za to, kaj šolar poje, ampak tudi kdaj in v kakšnem redu ter koliko poje! Redno uživanje glavnih obrokov je temelj zdrave prehrane, zajtrk pa je še kako pomemben, o tem smo v teoriji poučeni seveda že vsi. Vendarle je zanimivo, kako malo zares naredimo za to, da bi otroke navadili na jutranjo rutino prehranjevanja, se vam ne zdi? Znano je namreč, da več kot polovica slovenskih šolarjev ne zajtrkuje redno oziroma zajtrka sploh nikoli ne poje! Prvi obrok za večino naših učenjakov je torej malica v šoli, kar pa je resnici na ljubo precej pozno, potem ko so možgančki že zdavnaj v pogonu.

Tradicionalni slovenski zajtrk

In ko smo že pri tem presnetem, venomer spregledanem zajtrku. Ena od uspešnih zamisli za širitev prehranske kulture je projekt Tradicionalni slovenski zajtrk, katerega pobudnik je bila Čebelarska zveza Slovenije, vendar je kmalu dobil vseslovenske razsežnosti, tako da so se priključila in ga podprla številna ministrstva in interesna združenja ter zbornice in inštituti (npr. Inštitut Republike Slovenije za varovanje zdravja, Gospodarska zbornica Slovenije, Gospodarsko interesno združenje mlekarstva, Zavod Republike Slovenije za šolstvo itd.). In kaj je glavni namen? Sprva je bil zagotovo ta, da se pravi slovenski med znova približa šoloobvezni mladeži kot preprost, zdrav in dober priboljšek na kruhu. Obenem pa se taisto mladež tudi spomni na tradicionalno vrednost tega izdelka, o pomenu čebel in čebelarstva nekoč in danes. Ker pa je, kot že rečeno, projekt uspešno prerasel začetne okvire, so prostor znotraj njega dobili tudi druge tradicionalne in lokalne dobrote ter ozaveščanje mladih o pomenu zajtrka in zdravih prehranjevalnih navadah, pomenu in prednostih lokalno pridelanih živil slovenskega izvora ter o pomenu kmetijstva na splošno. No, pa še malo o prednostih bio pridelave pa o gibanju in o skrbi za čisto okolje. To pač vse paše skupaj! Kar si potem povprečen oče ali mama zaželi, je menda ravno to, da bi tako opevano slovensko in lokalno ter bio pridelano v resnici našlo pot na šolske jedilnike vsaj pretežen del dni. Ker, saj veste, kako je to, želje in projektne parole so eno, aparat javnih naročil pa melje po svoje, in dejstvo je, da kljub enotni ceni in smernicam, ki se jih morajo šole držati pri pripravi jedilnikov, so med njimi precejšnje razlike v kakovosti ponudbe.

Sit doma in v šoli

No, saj na koncu koncev otrok ne je zgolj v šoli, ali pač? Včasih je res bilo tako, da smo v šoli pojedli le eno dopoldansko malico, vse preostale obroke pa doma. Hja, kje so tisti časi! Pa vseeno, tisto, kar šolarju pripravite doma, naj bo čim bolj zdravo, preverjeno in dobro, s tem namreč otrokom dajete tudi popotnico za naprej in jim počasi vtisnete prehranjevalne navade, ki se jih bodo zlahka držali tudi potem, ko jim ne boste gledali pod prste. S tem ko boste torej za večerjo skuhali nekaj iz prvovrstnih in preverjenih sestavin, boste lahko tudi uravnotežili morebiten slab obrok v šoli, če ta res obstaja. Nekateri starši prisegajo celo na to, da otroku malico pripravljajo za s seboj. Lunch paket, kot ga poznajo v številnih deželah, je resnici na ljubo vsaj malo manj udoben za mamo ali očeta, a s tem zlahka nadzoruje izvor živil, laže preveri njihovo kakovost, obenem pa otroku pripravi uravnotežen in zdrav obrok. In kako pametno mu je dati denar za malico v trgovini? Vsekakor je to dvorezen meč – z otroki, ki ste jim z vzgojo že vcepili vsaj približno zdrave prehranske navade, verjetno ne bo težav, pri vseh tistih, ki tega nimajo, pa tvegate, da bo za malico redno kak krof ali čips. Če namreč ob pogledu na trgovsko vitrino človek še sebi ne more vedno zaupati glede zdrave izbire, kako bi to sploh lahko pričakovali od otroka? Pa smo tam, ko malica v šoli, kakršna koli že je, pomeni vsaj manj skušnjav.