Kljub temu da ta južni sadež v hladnejših deželah ne uspeva, je nadvse razširjen na prodajnih policah povsod po svetu. Pomaranča je sicer iz rodu citrusov in je rezultat davnega križanja verjetno med pomelom in mandarino, a že stoletja uspeva kot samostojno drevo, ki se razmnožuje s potaknjenci. Do danes so gojitelji razvili menda zares ogromno različnih vrst, ki pa skoraj vse spadajo v podvrsto sladkih pomaranč, medtem ko je podvrsta grenkih skoraj neznana. In grenke pomaranče še niso grenivke, ampak sadež, ki le redko pride na maloprodajni trg, ker se večinoma izkoristi v živilski in farmacevtski industriji, saj iz njega pridobivajo nekatere grenčine za pripravo zdravil proti želodčnim težavam.
Portugalke
V nasprotju z grenko sestro pa je sladka pomaranča priljubljen zimski sadež, ki ga pri nas vsi poznamo. Njena domovina je Kitajska in baje so jo prinesli v Evropo šele v 14. stoletju portugalski pomorščaki. Prav zato so jo še dolga stoletja zatem v Evropi ponekod imenovali portugalka. Kljub vsemu pa stari latinski viri kažejo na to, da so Rimljani poznali pomarančo že v prvem stoletju. Gojili naj bi jo na Siciliji, imenovali pa naj bi jo melaranča. Ker prekooceanskih pomorščakov in ladij takrat pač še ni bilo, lahko sklepamo tudi, da se je priljubljena oranžna lepotica iz Azije prikotalila po kopnem in sploh ne po morju. Obe teoriji utegneta biti pravilni. Najbrž je res prišla zelo zgodaj po karavanskih poteh v Evropo, a se je obnesla le na dovolj topli Siciliji, kjer pa je ta kulturna rastlina zaradi zaprtosti obtičala neopažena še več stoletij, dokler je niso Portugalci še enkrat odkrili in podjetno razširili v druge dežele. Takrat so bile pomaranče v Evropi zelo cenjeno prodajno blago. Bile so razmeroma redke in so zato postale simbol bogastva, podarjale pa so se kot darila.
Ne glede na neprepričljivo preteklost pa so danes najbolj razširjen agrum na svetu, ki se prideluje v nakladah, kakršnih si verjetno ne moremo niti zamisliti, saj se jih velik del uporabi za proizvodnjo sokov.
Več kot le vitamin C
Tako kot preostali agrumi so verjetno najbolj poznane in cenjene zaradi visoke vsebnosti vitamina C, vendar hkrati vsebujejo še kup mineralov in encimov ter kar 14 vitaminov. Gre za sadež, od katerega se boste le težko zredili, saj vsebuje veliko vode, na 100 g mesa pa le okoli 55 kcal.
Zaradi vitaminov, mineralov in encimov pospešujejo presnovo, poživljajo duha in povečujejo sposobnost koncentracije, aktivirajo vse žleze, krepijo spolno slo, imunski sistem in pospešujejo nastajanje krvi, lepšajo lase in krepijo vezivna tkiva, ustavljajo krvavitve dlesni in preprečujejo krvavitve iz nosu, pomagajo pri shujševalnih kurah itd. Vitamin C spodbuja nastanek kolagena, ki je ključ do zdrave in sijoče kože. Deluje tudi ob zunanji uporabi, saj si iz pomarančne osnove lahko pripravimo masko za obraz, ki bo kožo očistila in poživila. Iz četrtine sadeža iztisnite sok in mu primešajte žlico jogurta. Masko nanesite na obraz za 20 minut, sperite pa jo z mlačno vodo.
Veliko hranilnih snovi lahko najdemo tudi v kožici med posameznimi krhlji. V njej se skriva pektin, topna vlaknina, za katero so znanstveniki odkrili, da znižuje holesterol, uravnava krvni sladkor in zmanjšuje vsrkavanje glukoze. Kožica pa vsebuje tudi flavonoide, ki imajo podobne lastnosti kot antioksidanti, najdemo pa jih tudi v lupinici in soku.
Pazljivo pri sokovih
Pri nakupovanju bodite pozorni, da na zunaj niso poškodovane ter da so čim težje in ne popolnoma trde na otip. Ker gre za enega od sadežev, ki ga na debelo obdelajo s pesticidi in konzervansi, je zares pomembno, da debelo lupino pred uživanjem v celoti odstranite, pri tem pa si še dvakrat umijete roke in pazite, da lupina ne pride več v stik z mesom. Pomembno je celo to, da jih ne nosite iz trgovine v isti vrečki z drugim sadjem in zelenjavo ali živili, saj se lahko nalezejo strupov iz lupine agrumov. No, na srečo večina škodljivih snovi v resnici ostane v lupini pomaranče, tako da ob nekaj previdnosti lahko dobite dobro razmerje med priporočljivimi in škodljivimi snovmi.
Če nakup agrumov ni kakšna zelo kunštna reč, pa boste morali biti precej bolj previdni, ko kupujete in pijete tovrstne sokove. Na trgu namreč obstaja kup izdelkov, ki si niti najmanj ne zaslužijo imena pomarančni sok. Pripravljeni sokovi pogosto vsebujejo veliko sladkorja, precej nižja je tudi vsebnost vitamina C, pomembno pa je predvsem, kakšen je sploh delež sadeža v njem. Če pomarančni sok neprijetno greni, potem je to najverjetneje posledica tega, da proizvajalci stiskajo celotne sadeže z lupino vred, kar pa zaradi umetnih in škodljivih snovi v njej zagotovo ni ravno navdušujoče. Še najbolj racionalno bo torej, da si ga pripravite kar sami in vsakič sproti. Pa na zdravje! Dobesedno.
Drevo pomaranče počiva le dva do tri mesece v letu, tako da zadnji sadovi ujamejo prve cvetove. Včasih so bile pomaranče zelo cenjen in redek sadež za darila, danes pa si jih lahko privoščimo na kilograme. Industrijski pomarančni sok se le redko kosa z doma iztisnjenim in svežim.
