MORAVČE – Darinka Arsič z Moravškega je ena tistih slovenskih gospodinj, katerih kuhinja zmeraj, zlasti pa med prazniki, omamno diši po dobri domači hrani. Gospa je profesionalna kuharica in gostinka, zato dobro ve, kako se to dela. Tokrat nas je povabila na tradicionalno slovensko sladico, orehovo potico, in nam dovolila, da jo spremljamo pri pripravi. Z nami je brez zadržkov delila skrivnosti, ki dobro kuharico ločijo od povprečne.
»Testo dobro pregnetemo, da postane voljno in mehko. Tako dobimo rahlost, a ne krhkosti, to je nekaj drugega. Krhko je običajno testo, ki nima vzhajalnih sredstev, se pravi kvasa,« začne Darinka.
Kot gospodinje rade poudarijo, mora vsaj eno uro počivati, preden je pripravljeno za valjanje. Za Darinko, ki na leto speče tudi po petdeset potic, je postopek valjanja rutina, a kljub temu se ga loti z vso skrbnostjo. Valjar je lepo tekel po testu, ki ga je pekovka položila na pomokan prt, na vse strani mize, in zaplata je postajala vse večja. »Razvaljam ga za prst debelo,« je v smehu požugala, da bi pokazala pravšnjo debelino. Čez testo je enakomerno razporedila sladek orehov nadev, v katerega smo na hitro pomočili prst in ga skrivoma obliznili. Res okusno...
Recept za orehov nadev je sila preprost: orehi, sladkor in vroče mleko. A poleg orehove poznamo še nič koliko različic potice. »Če verjamete ali ne, slovenska kuhinja v okviru praznične potice pozna več kot osemdeset nadevov,« pravi spretna sogovornica in jih nekaj našteje: pehtranova, rožičeva, sirova, lešnikova, makova, rozinova ...
Koliko testa, toliko nadeva
Med pogovorom je nadev spretno pomazala vse do robov, te pa enakomerno posnela: »Čeprav debelina nadeva ni strogo zapovedana, tradicionalni recept veleva: kolikor testa, toliko nadeva. Če želimo malce lažjo potico, naj bo razmerje 1:2, če želimo, da bo v rezini le tanka rjava črta, naj bo razmerje 1:3. Takrat je potica bolj skromna, a jo imajo nekateri raje. Okus moramo vedno prepustiti gostu, smo včasih rekli v moji kuhinji!«
Zdaj smo pričakovali zavijanje potice s pomočjo prta, a smo se ušteli. »Testo zavijemo v rulado z rokami in ne s pomočjo prta, kot pogosto vidimo. Z rokami lažje iztisnemo zrak, ki sicer ustvarja zračne žepke v potici in povzroča odstopanje skorje,« nas pouči izkušena pekovka in doda: »Ko je potica že v pekaču, jo še dodatno prebodemo z zobotrebcem, da iz nje izpustimo zrak, ki bi morebiti ostal v njej po zavijanju.«
Premažemo s stepenim jajcem
Potico lahko pečemo v okroglih modelih, kar je običajno za praznike, prav dobro pa uspe tudi v običajnih pravokotnih pekačih. »Le z veseljem moraš mesiti, z veseljem oblikovati in zavijati in pripravljati nadev,« se nasmeji sogovornica in razkrije še eno skrivnost uspešne priprave potice.
Darinka se je tokrat odločila za praznični model, ki ga je premazala s stepenim jajcem, preden je vanj položila natančno izmerjeno potico. Tako pripravljeno sladico je pustila še enkrat vzhajati, in sicer do dvakratne količine. Šele potem je pekač romal v pečico in po dobri uri je bila potica pečena. Darinka je z belim prtom prijela vroč lončen pekač, da je ne bi opeklo. Povsem gladka skorja na vrhu grebena je bila obarvana v temno rjavo, na nižjih robovih pa je svetlejši odtenek ustvaril prelep dvojni venec.
