V hladni polovici leta med solatami kraljuje radič. Ta vsestranski mogotec je sorodnik cikorije in endivije. Gre za solatnico intenzivnega okusa in dekorativne barve listov, ki je priljubljena predvsem pri odraslih. Otroci ga pogosto ne marajo, pa ne zato, ker bi bil zelen lahko je tudi rdeč , ampak zato, ker greni. Grenčine v listih so skupni imenovalec različnih vrst radiča, vendar je ravno grenko-trpek priokus lastnost, zaradi katere ima radič več kot samo nekaj blagodejnih učinkov na telo. Deluje kot odvajalo in diuretik, spodbuja presnovne procese in krepi apetit, zato je krasen za predjedi. Grenčine v njem učinkovito spodbujajo delovanje jeter in vranice. Povrhu blaži zgago, napihnjenost in spodbuja izločanje žolča, kar pomaga pri razgradnji maščobe in zmanjšuje tveganja, povezana z njo (visok krvni tlak, ateroskleroza, infarkt).
Siljenček
Ker si marsikdo grenkega okusa ne želi preveč, so si že pred stoletji izmislili posebno tehniko gojenja, to je siljenje radiča. V tem procesu ob povišani temperaturi in razpoložljivi vlagi požene iz korenike, na račun nakopičenih hranilnih snovi, nova listna masa. Postopek traja približno mesec do dva v topli kleti, da oblikuje dolga bela stebla s kančkom rdečih listov. S tem postopkom gojenja pridobijo precej bolj blag pridih grenkosti in bolj hrustljavo strukturo listov. Prvi zapisi o siljenem radiču pri nas segajo v 19. stoletje, ko je baron Carl von Czoernig-Czernhausen govoril o rdečkasti cikoriji, ki raste v okolici Gorice. No, če kje, potem so tam, ne glede na nacionalni izvor, precej izvežbani v gojenju radiča. Za siljenje so primerne zimske sorte radiča (verona, treviški, castel franco ali solkanski radič), posejane vsaj v začetku poletja. Da bi okrepili korenike, ga kmetje čez poletje enkrat ali dvakrat porežejo, jeseni po prvi slani pa sadike izkopljejo, odstranijo gnile liste, otresejo zemljo s korenin, jih povežejo v manjše snope in jih zložijo v razor ter skoraj v celoti zasujejo z zemljo. Vse poteka v ciklih. Najprej malo ocufajo zunanje liste in jih prodajo kot drugorazredno robo, potem preostale lističe še malo posilijo, nato pa spet pocufajo zunanje liste in dalje silijo. Radičeve lističe sproti sortirajo po kakovosti, od bolj trdih in robatih do tistih najbolj nežnih in puhastih premium kakovosti, za katere mora ubogi slehernik odšteti prek desetaka za kilogram. Je pa res, da so prava simfonija za razvajene brbončice, to je že treba priznati!
Treviški radič
Italijanom je treba priznati precejšnje poznavalstvo pri radiču. So namreč nekakšni skriti oboževalci te grenke solatne vrste, tako niti ni čudno, da marsikatera priljubljena sorta originalno prihaja od tam. Ena takih je treviški radič, ki ga marsikdo dobro pozna, saj ni primeren le za v presne solate, ampak tudi za kuhanje in pečenje. Zardi čvrste strukture ga lahko pečete na žaru, z njim obložite pico ali izboljšate rižoto. Ker je rdeče barve, je še toliko bolj priljubljen, ker doda k dekorativni vrednosti jedi. Primeren je celo za polnjenje raviolov, lazanj in palačink. Treviški radič ni prehudo grenak, saj gre v večini za siljeno solato, a na žalost zaradi tega izgubi precej blagodejnih snovi. No, vsega človek pač ne more imeti.
Monivip in anivip
Ker je Slovenija v klimatsko ugodnem pasu, premoremo tudi avtohtone vrste radiča. Med bolj znanimi je sorta monivip, ki oblikuje velike okrogle glavice zelene barve. To prezimno glavnato sorto radiča lahko nabiramo jeseni in spomladi. Glavice so velike, okrogle, zelene barve. Druga bolj poznana sorta pa je rdeči anivip, ki je prav tako primerna za pridelovanje glavic jeseni in zgodaj spomladi. Glavice so velike, okrogle in vinsko rdeče barve. Ne anivip ne monivip nista primerna za siljenje, kar pomeni, da v poštev pride prvinsko grenka solata. Pa nič zato, še bolj zdrava je taka! Poleg tega je solato mogoče oplemenititi s sadjem, pri čemer se grenak okus znatno izgubi. Omenjeni sorti sta odlični v kombinaciji s pomarančami, ananasom in jabolki.
Radičeva vrtnica
Posebno mesto med našimi avtohtonimi vrstami si zasluži vse bolj tudi zunaj meja poznana sorta solkanski ali goriški radič. Domačini mu pravijo sukenski regut. Posebna mikroklima, ki ji botruje Soča, pripomore, da ima radič glavico, ki po obliki spominja na vrtnico. Namenjen je siljenju, zato je postopek njegove priprave dolgotrajen in poteka skoraj vse leto. Semena zanj nikoli ne kupujejo, od nekdaj ga pridelujejo sami, istočasno izvajajo tudi skrbno selekcijo, sledeč lastnemu pojmovanju najlepše barve in oblike. Pravite, da ga še niste videli na tržnici? Verjetno res ne, saj je pridelana količina majhna, od dve do tri tone ga pridne roke solkanskih kmetov pridelajo na leto. Povpraševanje po njem pa toliko presega ponudbo, da ga večino prodajo vnaprej zakupljenega, še preden bi se sploh utegnil pojaviti na kaki stojnici. Hja, tako je to, če se reči pridelujejo s srcem in na ravni prave umetnine, kar solkanski radič v obliki vrtnine tudi je.
