Slastna idila, ki ima polno stoletje tradicije

Stoletja ribiška, v zadnjih desetletjih pa s turisti nagnetena vas Valun v zavetju zavetrnega zaliva na vzhodni obali otoka Cres ne bi bila med mnogo podobnimi nič posebnega, če ne bi imela gostilne Na moru.

Res so tam odkrili tudi najstarejši dokaz hrvaške pismenosti, Valunsko ploščo, pravzaprav nagrobni spomenik hrvaške družine z napisom v glagolici in latinici iz 11. stoletja, ki ima za južne sosede podoben pomen, kot ga imajo za nas še starejši Brižinski spomeniki, vendar za to ve le malokdo. Redki obiskovalci slikovite vasi sredi poletne pripeke iščejo pot do cerkve sv. Marije, kjer je vzidan ta kulturni spomenik, veliko več jih privabi misel na slastno večerjo, kajti dober glas … Nekateri pridejo kar iz hiš in hišic, kjer letujejo, ali iz bližnjega kampa, drugi se pripeljejo čez otok po precej ovinkasti cesti iz smeri Cresa ali Velikega Lošinja, nemalo pa jih skromno in tiho ali tudi bolj bahavo pripluje tako rekoč do pogrnjene mize kar po morski cesti. Na izbiro imajo sicer več lokalov, a Na moru je – z rezervacijo za vsak primer – daleč najbolj oblegan cilj.

Ta v Valunu najstarejši gostinski objekt je že tri generacije, najmanj pa od leta 1892, kot potrjujejo dokumenti, v rokah družine Krivičić. Zdaj ima vse vrvi te barke na kopnem čvrsto v rokah oče Silvano - Giordano, ki družinsko posadko najraje vodi kar izza kamnitega žara, za katerim je videti kot pravi kapitan na poveljniškem mostu. Je spoštovan meštar od roštilja, pripadnik tretje generacije Krivičićevih, ki z znanjem in izkušnjami v pripravljanju avtohtonih primorskih specialitet kaže pot že četrtemu rodu. Kot obljubljajo mlajši, bodo tudi oni sledili hišnemu izročilu: »Čeprav sodobna gastronomija jadra v različne smeri, smo mi izbrali preprostost primorske kuhinje s poudarkom na neposredno ulovljenih ali nabranih plodovih morja in živilih z lastnega vrta.«

Gostilna Na moru stoji, kot verjamejo gostitelji, v najbrž najugodnejšem okolju za življenje – na morskem obrežju in hkrati v srcu otoka z izjemno floro – ki si ga je mogoče želeti. Osnovna ponudba zato temelji na lokalnih specialitetah, ki jih ponujajo posamezni letni časi. Najbližje je seveda morje, saj pljuska ob pomol, na katerem stojijo s prti in prtički v morskih barvah prekrite mize; košček morja so Krivičićevi nekaj korakov od kuhinje tudi ujeli in ogradili zase, da večina rib, rakov in drugih morskih bitij iz ponudbe od tam kar najbolj sveža odplava na svojo zadnjo pot. Ponosni so tudi na domač krompir in blitvo ter še posebno na oljčno olje, ki ga je, kot se ponosno pohvalijo, v lastnih oljčnikih iz leta v leto več. Ob takšni ponudbi bi bil pravi greh pomisliti na dunajske zrezke ali hamburgerje in podobno klasiko. Vse od začetka do konca je namreč v znamenju obilne in pestre žetve z morske njive in bližnjega vrta. Dovolj in še več tudi za najzahtevnejše.

Domači trti so se bolj posvetili šele pred nekaj leti, zato vina še ni za večjo ponudbo. Večino vinske karte sestavljajo buteljke, pripeljane čez cesto, iz Istre, na primer Radovanova in Kozlovićeva malvazija ter vrbnička žlahtina s Krka, iz Dalmacije pa med rdečimi vini kraljujeta zlatni plavac in vranac. Ker je na terasi poleg italijanščine, nemščine in angleščine slišati tudi slovensko besedo, se je med cenovnimi vrhunci ponudbe znašel tudi naš oziroma Batičev rose.

Skratka: prijazno sozvočje domačih okusov v domačem okolju za večer, ki se ga zlepa ne pozabi.