Jutro v New Yorku – lep čas bo tega, dvojčka sta še ponosno stala – je bilo lepo, zajtrk v klasični zajtrkovalnici poučni primer trka malce različnih prehranskih kultur: prijaznemu temnopoltežu z one strani pulta je bilo treba na poti proti blagajni le kazati, kaj hočeš, da pristane na krožniku. Zaprosil sem za jajce na oko, več rezin popečene slanine, paradižnike, pri toastu na koncu pa sem naredil napako – gospodič je s prijemalko prijel pečeno rezino, me pogledal in s kretnjo vprašal, ali jo pomoči v rjavo tekočino, ki jo je imel v plitvi posodi čisto na koncu linije. Pokimal sem, še danes ne vem, zakaj. Sem morda mislil, da je počasi polzeča rjava tekočina pikantna rjava omaka, kakršno obvladajo Angleži? Res ne vem. Izkazalo se je, da je kruh prepojen z najbolj sladkim javorovim ali sladkornim sirupom, kar sem jih kdaj poskusil. Pa me sladkost pri svinjini ne moti, ravno narobe, medena glazura na pečenki, pokuhana suha sliva na medaljonu iz svinjskega fileja, to so dobre zadeve, a tisti toast je s svojo sladkobnostjo povozil vse, slanino in sploh vso vsebino krožnika.
V ZDA ima ikonično vrednost
Take dogodivščine dajo misliti o razlikah. Na primer o tamkajšnji priklenjenosti na sladkor oziroma na sladko. Nekaj tako ikoničnega, kot je kokakola, Američanom nasledniki Johna Pembertona že tri desetletja sladijo s koruznim sirupom z visoko vsebnostjo fruktoze namesto z navadnim sladkorjem. Tako je ceneje, pridelavo koruze država subvencionira, tam, kjer je drugače, je sladilo drugo. Zato je kokakola mexicana še zmeraj sladkana s pravim sladkorjem. Ja, sem jo poskusil, a nič ne pomaga, kake razlike sploh ne občutiš, zmagoslavje ameriške industrije je tu popolno. In če smo že pri sladkorju: verjetno je težko pojesti več sladkorja, kakor ga dobiš v tamkajšnji hrani, pa čeprav verjetno evropska industrija dobro tekmuje z ameriško. Veliko ga je skritega in podatki pravijo, da ga Američani zdaj pojejo petino več kot pred štirimi desetletji. Posledice? Ne gre le za karies, preveč kalorij, ki jih prinese skriti sladkor (sladkorna bomba so na primer celo vložene kisle kumarice), dodatno debeli že tako ali tako debelo deželo svobodnih onkraj oceana.
Cola chicken
Eden od receptov, ki so mi zadnje čase prišli pred oči oziroma sem jih prebral z zaslona, je cola chicken in je pospremljen z ugotovitvijo, da imajo takega piščanca »vsi radi«. Se opravičujem, nisem ga še preizkusil, a ga bom zelo v kratkem, že zaradi doslednosti. Slišati je tako preprosto, da je že predrzno: vzameš vsega tri sestavine: piščančje prsi brez kosti, v kozarcu zmešaš kokakolo in kečap, položiš meso v ponev, preliješ z rjavo rdečkasto sladko brozgo in kuhaš eno uro na srednji temperaturi. Verjetno na krožnik odvržeš zraven še kup pomfrita, si natočiš kraljevski odmerek kokakole s tono ledenih kock in zmagaš. Lahko se mirno zvališ v kavč. Ni pač vsak dan za pečenega purana, venček hamburgerjev ali ducat hot dogov. No, seveda je to posploševanje, pa vendar je veliko indicev, ki pravijo, da ameriške oči na hrano gledajo precej drugače od evropskih.
Zajtrk je lahko večerja
Predvsem v njihovem svetu dan, vsaj kar zadeva hrano, nikakor ni več razdeljen na zajtrk, kosilo in večerjo z vmesnimi obroki, tudi ne na tradicionalne ure za obedovanje, ampak je precej zanimanja za združevanje obrokov: zajtrk so morale restavracije, ki ga strežejo, že zdavnaj krepko podaljšati, marsikdo hoče zajtrkovati sredi dneva, uvedli so torej tako imenovani brinner, ki je seveda breakfast in dinner, potem linner, lunch in dinner skupaj, predvsem pa so se v zadnjih desetletjih na vrh lestvice priljubljenosti povzpeli najrazličnejši prigrizki, nadomeščajoči tradicionalne obroke. Za čokoladne kosmiče enega od najbolj znanih proizvajalcev se je pokazalo, da jih veliko pogosteje kot za zajtrk konzumirajo kot lahko večerjo in temu je potem sledila nova reklamna kampanja. Narod hitre prehrane, kakor je Američane poimenovala ena od popularnih knjig raziskovalnega novinarja Erica Schlosserja, privoljuje v novo paradigmo, ki predvideva takojšnjo potešitev, če si lačen, ješ takoj, kjer koli, kakor koli. Industrija je temu – pa tudi da bi odpravila kulinarično dolgočasje – morala ustreči s še bolj pahljačasto ponudbo prigrizkov kot prej, od pečene slanine v čokoladi, ocvrtih piškotov oreo in grapples (jabolk z vbrizgano umetno aromo grozdja) do klobase na palčki, ovite s toplo palačinko z borovnicami. Pa naj še kdo reče, da si modni kuharji izmišljujejo čudne kombinacije! Ameriška realnost je hujša od najhujše domišljije.