Osvežilni sorbet pogosto ponudijo ob obrokih hrane, na primer po predjedeh in pred glavno jedjo, torej na sredi kosila ali večerje kot nekakšen odmor ali predah, ki naj bi nevtraliziral in pripravil brbončice na drugačne okuse. Lahko ga ponudimo tudi kot sladico na koncu obroka ali kot samostojno osvežilno pijačo.
Nekateri menijo, da sorbet ni pijača, kajti v zadnjem času s to besedo označujejo zmrzlino iz vode, sladkorja, sadnega soka (ali vina) ter drugih dodatkov in dišav, ki jo delajo s posebnim strojčkom za sladoled. Ponekod kot sorbet ponujajo limonov sladoled z vodko, premešan z mešalnikom v gladko tekočo kremo, ki jo postrežejo v visokem kozarcu s slamico kot gosto osvežilno pijačo. Vendar je izvirno sorbet ali šerbet, kakor mu tudi rečejo, ledeno mrzla pijača, med katerimi je zdaj najbolj priljubljen in znan klasični šerbet s šampanjcem ali penino.
Beseda šerbet je turškega izvora in pomeni pijačo. Podobno je v arabščini, kjer je pijača sharbah. Ledeno mrzla je bila sprva narejena iz odišavljene vode in snega, pozneje pa so vodo zamenjevali s sadnim sokom ali vinom, ki so jima dodajali med ali sladkor in različne začimbe. Tudi danes šerbete pripravljajo z različnimi dodatki, kot so na primer zelišča, sadje in začimbe, a tudi rozine, lešniki ali pinjole, seveda ne vse hkrati. Dodajajo jih pred zamrzovanjem. Klasični sadni šerbet ali sorbet je zmrzlina z limono in vodko, ki jo lahko zamenjamo tudi z likerjem po okusu. Zeliščnim šerbetom najpogosteje dodajajo sveži timijan, rožmarin ali baziliko. Pogosto v sorbet na polovici zamrzovanja umešajo sneg ali maso iz stepenih beljakov, da je mehkejši in lepo naraste.
Namesto hladilnikov je bil sneg
Šerbet je predhodnik sladoleda in prva ledena sladica na svetu, ki so jo verjetno izumili Kitajci, od njih pa prevzeli tudi drugi, najprej Perzijci in Arabci, ti pa so ga nato prenesli v Evropo. Izvirno so ga delali iz snega, šele v 19. stoletju so pod tem imenom prodajali prašek iz sode bikarbone, vinske kisline, sladkorja in različnih dišav, ki ga je bilo treba zmešati v vodi, da je nastala šumeča pijača, podobna izvirnemu šerbetu. Prašek se je tudi brez vode prijetno topil v ustih, zato so začeli izdelovati posebne šerbetne tablete in lizike, ki so med lizanjem zaradi sproščanja ogljikovega dioksida prijetno žgečkljivo šumele.
Ponekod v Indiji je šerbet obvezna pijača na porokah, pravijo mu sharbat, naredijo pa ga iz mleka, mletih mandljev in vrtničnih popkov. Japonci delajo citronov šerbet yuzu (yuzu no shabetto), ki ima ime po vrsti citrone, ki jo uporabijo za pripravo te pijače. Sok citrone premešajo s sladkorjem in vodo ter segrejejo, da se sestavine prepojijo in sladkor raztopi. V ohlajeno tekočino nato dodajo naribano citronino lupinico (le rumeni del, brez belega) in pomarančni liker ter zamrznejo. Zmrzlino zmeljejo v kašo in jo ponudijo z listi mete. Citrona je posebna vrsta limone, ki raste na citronatnem citronovcu, čeprav je za domačo rabo dober japonski šerbet mogoče pripraviti tudi iz običajne limone pa tudi pomaranče. Če v tem izvirnem japonskem receptu izpustimo zamrzovanje in nastali zmesi le dodamo kocke ledu, dobimo odlično osvežilno pijačo.
