Vaflji so po okusu in sestavinah podobni debelejšim palačinkam, po videzu pa so nekaj posebnega. Največkrat so v obliki srčkov ali rebrastih pravokotnikov in imajo značilno reliefno površino. Pečejo jih povsod po svetu, najbolj pogosto v Belgiji, Franciji in Ameriki.
Zgodovina vafljev se začne v srednjem veku. Nekoč so jih pekli s pomočjo železnih klešč, ki so imele zanimive reliefne vzorce. Na podeželju so bili zelo pogosta, vsakdanja sladica, testo zanje pa je bilo narejeno zgolj iz moke in mleka. Beseda waffle je najverjetneje francoskega izvora, prvič so omenjeni v 13. stoletju, recept zanje je ohranjen iz poznega 14. stoletja.
Za peko je potreben poseben pekač, ki se tudi pri nas dobi v vsaki trgovini z gospodinjskimi strojčki. Običajno so okrogle oblike, v njih pa lahko spečemo po en vafelj. Preden ga vključimo, zgornji in spodnji opekač premažemo z maščobo, s kokosovo oziroma primerno za visoke temperature (kot za cvrtje). Uporabimo gospodinjski čopič. Testo za vaflje je lahko preprosto kot za palačinke, le nekoliko gostejše, vaflji pa bodo še posebno hrustljavi in rahli, če jih pripravite tako, da iz beljakov stepete sneg, v mlačnem mleku raztopite maslo, moki pa dodate žličko praška za vzhajanje. Pripravljajo jih tudi iz boljšega kvašenega testa. Pečene vaflje ponudimo z marmelado, stopljeno čokolado, medom, sadjem in stepeno smetano. Osnovni recept se lahko dopolni z začimbami, na primer s cimetom, vaniljo, limonino in pomarančno lupino, različnimi oreščki ali likerjem. Vaflji so lahko tudi slani in začinjeni. Pripravljajo jih s sirom, bučkami, paradižnikom ali drugo zelenjavo, ki jo primešajo testu pred peko ali pa vaflje obložijo s slanim nadevom.
Francozi imajo najraje takšne, ki vsebujejo precej masla. Imenujejo jih etrennes, ponujajo pa jih na uličnih stojnicah kot hitri prigrizek. Običajno so posipani s sladkorjem. Morda najbolj znani so belgijski vaflji, gaufrettes, ki so srčaste oblike. Takšni so tudi drugod najpogostejši. Vaflji z manj maščobe so bolj krhki in tudi dlje obstojni. Kot čajno pecivo lahko takšne nekaj dni hranimo v posodi za piškote.
Vaflji
- 18 dag masla
- 10 žlic sladkorja
- 3 jajca
- 30 dag moke
- 5 dag fino mletih lešnikov
- pecilni prašek (iz vinskega kamna)
- 3–4 dl mleka
Iz beljakov stepemo sneg. Mleko segrejemo, da je mlačno, in v njem raztopimo maslo. Dodamo žlico sladkorja in ga še stepemo, da postane res čvrst. Penasto umešamo rumenjake in preostanek sladkorja, nato pa izmenično dodajamo moko, presejano s pecilnim praškom, in masleno mleko. Testo naj bo primerno gosto, bolj kot za palačinke, vendar še tekoče. Na koncu previdno umešamo sneg.
Namastimo pekač za vaflje in ga segrejemo. Z zajemalko zlijemo testo na sredo pekača in ga narahlo zapremo. Testo obvezno nalijemo na vročo ploščo, sicer se je oprime. Kadar ga nalijemo preveč, bo ob straneh iztekalo. To se zgodi tudi takrat, ko vsebuje preveč maščobe. Pečene vaflje polagamo na krožnik ali pladenj posamič in ne enega na drugega. Tako ostanejo hrustljavi.
Posipamo jih s sladkorjem v prahu, na vroče naribamo temno čokolado, namažemo jih z marmelado, malo ohlajene pa lahko obložimo tudi s sadjem. Preverjeno odlična kombinacija so čokoladni namaz, ki se stopi na toplih vafljih, na kolobarčke narezane banane in stepena smetana.
