Verjetno je vsakomur, kdor kuha doma, več kot znano dejstvo, da je zadeti pravo količino pripravljenega za vnaprej določeno število jedcev, zagoneten izziv: pri tistem, kar se šteje po enotah, so stvari jasne, šest lačnih je enako šest biftekov, šest ribjih filejev in tako dalje. Pri vsem preostalem se zaplete. Kos lazanje je kos lazanje, a lahko ima dimenzije štiri krat štiri centimetre ali pa sedem krat sedem ali deset krat deset, kupček peresnikov je lahko primo piato ali pa samostojna, zaležna jed, kos sira je lahko košček ali rezina, zelenjavna priloga je lahko dekorativni cvet brokolija ali brokolijevo zeleno polje. In smo tam, pri preštevanju, koliko popolnoma odlične hrane vsak dan in vsako leto vržemo v smeti. Ocene so približne, a tako zgovorne, da kar skelijo: razvajeni, vsega dobrega siti prebivalci Severne Amerike in Evrope, torej industrializiranega, razvitega sveta, zavržemo po podatkih Organizacije združenih narodov za prehrano in kmetijstvo v letu dni v povprečju med 95 in 115 kilogrami čisto zaresne hrane. V subsaharski Afriki in v južni in jugovzhodni Aziji to počnejo drugače, v letu dni zavržejo vsega od 6 do 11 kilogramov. Statistika je natančna in zna izračunati, da z odstranjevanjem stebel in listov razviti zabrišemo v smeti 22 odstotkov vse cvetače, ki je pridelamo.
4600 kilokalorij na prebivalca
Recepti, kako takemu poraznemu stanju odpomoči, so številni, eden od mojih prijetnejših je ameriški: kadar koli kaj obrezuješ/čistiš/pripravljaš za nadaljnjo kuharsko uporabo, vse, kar je ostalo, lepo operi in zamrzni; ko boš naslednjič pripravljal svoje osnove, vrzi v vodo tudi to zalogo in končki korenja, zelene, čebule, maščobni obrezki zrezkov itd. bodo opravili svoje, dobili bodo – in z njimi vaša kuharija – svoj vzvišeni smisel. Pomisliš lahko tudi na to, pravijo, da bi taki »odpadki« lahko prehranili velik del tiste milijarde, ki živi lačna.
Problemi oziroma slaba vest, ki daje bogate, ima različna, statistično podprta žarišča – voda, na primer, ki jo globalno porabimo za zalivanje ravno tiste hrane, ki jo bogati na koncu iz različnih razlogov zavržemo, bi menda zadostovala za dnevne potrebe devetih milijard ljudi, za toliko torej, kolikor nas bo predvidoma na planetu čez štiri desetletja. Poleg tega je poseben problem že to, da imamo bogati severnjaki na voljo dvakrat več hrane, kot bi je zares potrebovali za življenje, kot vsi drugi na svetu, pri tem pa smo kljub svoji tako imenovani razvitosti tako nemarni, da polovico hrane, ki je pridelamo, zavržemo, še preden sploh pride na krožnik. Po nekaterih podatkih na svetu vsak dan pridelamo toliko hrane, da bi na vsakega prebivalca planeta prišlo 4600 kilokalorij, vendar pa od tega res pojemo le za 2000 kilokalorij hrane, preostalo pa zavržemo. Zgodba je stara in žalostna in govori o vsiljenem manekenstvu: na police marketov ne pripustimo predebelih ali presuhih jabolk, neprimerno grčastega korenja, zgodba o pravilno ukrivljeni banani, primerni za prodajo v veličastni združeni Evropi, je prav tako znana (in se je na srečo pred časom tudi že sklenila), take zelenjave in sadja je več kot petina vsega pridelanega, poseben problem je tudi nerazumevanje tistega, kar piše na vsem tistem, kar kupimo. Nekateri pač živijo v svetu, v katerem gre v smeti vse, kar je preseglo datum uporabe, čeprav gre le za priporočeni datum in je hrana tudi po njem še primerna za uživanje, le najboljša ni več. Pri teh zadevah smo pozabili na umetnost naših dedkov in babic, ki nikdar niso vrgli česa proč, preden niso zadeve povohali ali poskusili. Dajejo nas vsakršne birokratske neumnosti in na primer kar od 40 do 60 odstotkov rib, ki jih ujamejo evropski ribiči, vržemo stran, ker so ali napačne velikosti ali napačne vrste.
Prevelike porcije
Druga zgodba pa je količina hrane, ki jo postavljamo na krožnike: če onkraj Atlantika niste ravno v inštituciji, ki da kaj nase in se gre »fine dining«, je zelo verjetno, da boste na krožniku dobili hrane za enega in pol ali dva, porcije so standardno prevelike. Ideologija zrezkov, ki gledajo čez krožnik, kajpak ni tuja niti našim tradicionalnim gostilnam, čeprav se je veliko že spremenilo. Kako pa je z naslednjimi generacijami? Nič dobro ne kaže, podatki za Veliko Britanijo kažejo, da od 24 do 35 odstotkov šolskih malic in kosil pristane v košu. Je to le izbirčnost?
