Nad vrati je sicer letnica 1793, od takrat je tu bila furmanska gostilna, zadnje tri generacije je v rokah družine Šekoranja. Ko je bila še furmanska, je slovela po juhi z mesom, Šekoranjevi so jo spremenili v domačo gostilno z resničnim poudarkom na besedi domača. Franc, ki ga vsi poznajo kot Sineta, gospodari že 40 let; pravzaprav je že v penziji in je uradno gostilna napisana na sina Marka, a v hiši sta še vedno glavna Sine in žena Rezika, ki sama peče kruh, dela tlačenke in klobase, kuha domače juhe. Sinetu je oče umrl, ko je bil star 12 let, kmalu za njim je umrl še dedek.
Na Bizeljsko sta k Sinetu hodila jest literata Krleža in Krklec, na zaupnih in manj zaupnih pogovorih sta se tam srečevala Kučan in Mesić, mi smo klasično Sinetovo košto začeli z domačo tlačenko z bučnim oljem in domačim kisom, Sine pa je natočil kozarec svojega bizeljskega rdečega. Šekoranjevi imajo kajpak tudi vinograd: 5000 trsov pod cerkvijo sv. Lovrenca; večino vina stočijo v gostilni odprto bizeljsko belo in rdeče, modra frankinja ter polsuha bela zvrst, nekaj pa ga gospodar ustekleniči in nalepi etiketo: vino izpod sv. Lovrenca za moje prijatelje.
Zima se še kar ne da; ko smo zavili na Bizeljsko v prvem aprilskem tednu, se je med dežjem še vedno vrtinčilo nekaj snežink. Zato je prijala vroča jurčkova juha, potem smo dobili na mizo še enega zadnjih zimskih pozdravov: domačo krvavico in pečenico, svinjsko pečenko s kožico, ajdove žgance in zelje, ki ga sami kisajo. Zraven pa modro frankinjo.
Za intermezzo in za opozorilo, da po veliki noči vsekakor prihaja pomlad, je prišla skleda pravkar nabranega regrata, ki so ga po domači šegi omehčali s popečenim špehom.
Za glavno jed gostje najpogosteje sežejo po telečji krači, ki je bolj za nedeljsko kosilo (in je tudi priporočljivo, da jo naročite vnaprej), ali pa po rački z mlinci. K telečji krači so priporočili belega bizeljčana (iz rumenega plavca, laškega rizlinga, sauvignona in chardonnayja), ob rački pa smo ostali kar pri modri frankinji.
Za konec obeda naredijo pri Šekoranji tudi ajdovo pogačo ali prekmursko gibanico, mi pa smo se zmenili za sirove štruklje, ki so jih zabelili z drobtinami na maslu in s sladkorjem.
Dobro je vedeti urnik sedeži |
