Chef Igor Jagodic, kuharski virtuoz, ki skrbi za kulinarično ponudbo v restavraciji Strelec na Ljubljanskem gradu, se je ta teden za nekaj ur vrnil na Višjo strokovno šolo za gostinstvo in turizem Bled – tja, kjer je pred 20 leti začel graditi temelje svoje bodoče kariere.
V kakšnem spominu imate dni, ko ste gulili šolske klopi na Višji strokovni šoli za gostinstvo in turizem Bled?
Še danes se mi zdi super, da sem se odločil za ta študij. Mislim, da je bila to nekakšna prelomnica v mojem poklicnem življenju. Ves čas sem bil prepričan, da bom kuhar – ta posel mi je bil neznansko všeč. Ampak študij na Bledu mi je dal neki nov zagon. Leta 1996, ko sem se vpisal, so se začele stvari v Sloveniji, vsaj kar se tiče kuharskega poklica, nekoliko premikati. K temu je pripomogla tudi ta šola. Mi, ki smo bili njeni prvi diplomanti, smo tudi na ta račun dobili zanimive priložnosti za zaposlitev, tako da je bil to dober začetek.
Kako to, da ste se sploh odločili za študij? Po končani gostinski šoli ste že imeli poklic...
Vedno sem si želel študirati, vendar mi nekako ni uspelo najti smeri, ki bi mi ustrezala. Želel sem si študirati nekaj, kar bi bilo povezano s kuhanjem. Malo sem brskal, a me ni nič pritegnilo. Takoj po končani srednji šoli sem se zaposlil, nato sem odšel v vojsko. Ko sem odslužil vojaški rok, sem še naprej iskal, dokler nisem naletel na informacijo o odpiranju nove šole. In sem si rekel: zakaj pa ne bi poskusil.
Kako je bilo, ko ste začeli študirati – prva generacija študentov na novi šoli?
Začetki so bili zelo zanimivi. Študij je bil razgiban, povezan s tem, kar sem pričakoval in želel, se pravi s kuhinjo oziroma tudi s strežbo.
Ste si zapomnili kakšen nauk katerega od takratnih profesorjev, ki vam je prišel pozneje še posebno prav?
Kar nekaj profesorjev je izhajalo iz stroke, tako da smo na predavanjih poleg vseh teoretičnih znanj dobili vtis, kako zadeve v resnici potekajo. Naučili smo se stvari, ki ti pridejo prav, ko se zaposliš.
Kaj konkretno?
Tega je že tako dolgo, da se ne spominjam. (smeh) Bolj se spominjam katerih zabavnih stvari.
Ste hodili tudi v tujino?
Šola je bila vključena v mrežo mednarodnega tekmovanja AEHT. Nekaj študentov nas je hodilo na tekmovanja v tujino. To je bila velika motivacija za študij, hkrati pa smo se na teh tekmovanjih zelo zabavali.
Kam vse ste šli?
Prvič smo šli na tako tekmovanje v Amsterdam – cel žur! Poleg tega, da smo tekmovali, smo se tudi izjemno dobro zabavali. Pa res veliko smo se naučili. To je bilo lepo obdobje.
Kako ste se razumeli s sošolci?
Bili smo dobra družba. Nekaj nas je bilo sošolcev že v srednji šoli. Nekateri so že delali v stroki in so se naknadno vpisali, bilo pa je tudi nekaj tistih, ki niso izhajali iz gostinstva. To je bila prva taka šola, zato smo bili tu iz vseh koncev Slovenije – od Štajercev do Primorcev. In to je bila zanimiva izkušnja. V moji generaciji je bil med drugim tudi mag. Peter Mihelčič, ki danes predava na tej šoli.
Se še kaj dobivate?
Imamo organizirana srečanja na šoli, dobivamo pa se predvsem na dogodkih, povezanih z gostinstvom. Teh je zadnje čase ogromno.
Ste v svojih študijskih letih pripravili kaj takšnega, na kar ste še danes ponosni?
Edina stvar, ki se je spominjam iz tistega obdobja, je kostanjeva torta, s katero sem šel tekmovat na Nizozemsko.
Katerim lastnostim pripisujete uspehe, ki ste jih dosegali po koncu študija in jih dosegate še danes?
V prvi vrsti je to ljubezen do tega poklica. V resnici gre za določen način življenja. Ves dan si na delovnem mestu, ko hodiš tja, pa razmišljaš o tem, kaj novega boš pripravil. Vse se vrti okrog kuhanja. Z leti se ti zgodi, da tudi ljudje, s katerimi se družiš, večinoma prihajajo iz tega poklica. Ves tvoj svet se vrti okrog kuhanja, ampak v dobrem smislu. Če ni veselja, če ni navdušenja, ne moreš uspeti.
Pa ste po vseh letih še vedno tako navdušeni nad kuhanjem?
Sem. Včasih razmišljam, kaj bi počel, če ne bi izbral tega poklica, pa si ne znam odgovoriti. Že v osnovni šoli sem vedel, da bom kuhar. Ne vem, kaj je bilo tisto, kar me je tako navdušilo. Ni me navdušila babica ali kakšna zgodba iz otroštva, kot nekatere moje kolege. Tudi starši niso opravljali tega poklica. Zdi se mi lepo, da me strast do kuhanja še vedno drži in se ne kesam, da sem se odločil za to smer. Še vedno sem zaljubljen v svoj poklic.
