Mnogi menijo, da za vino velja pravilo: bolj je staro, bolj je dobro. Seveda gre za hudo zmoto, ki verjetno povzroči nemalo razočaranj, ko vinopivci odprejo kakšno častitljivo steklenico.
Temu primeren je interes pivcev po staranih, dozorelih vinih. Nič čudnega, prevečkrat so se opekli. Morda prav zato, ker jim nihče ni povedal, da je pri tem opravilu treba dobro premisliti, kaj bo šlo v dolgoročno zorenje in kaj bomo popili danes, jutri, čez dva meseca. Kar je pravzaprav škoda. Čas namreč lahko prinese čudovite spremembe.
Ko se stvari sestavijo, smo lahko priče enemu od največjih užitkov, ki jih lahko vino prinese. Poleg senzoričnega, torej tistega, ki ga zaznavamo s čutili, je tu običajno še intelektualni moment. Posebna steklenica vedno prinese v družbo posebno energijo. Odprejo se teme, ki se sicer ne bi.
Bordeaux je gotovo eno prvih imen, na katera pomislimo ob častitljivih steklenicah, Pichone Longueville Comtesse de Lalande pa posestvo, ki ima med vinoljubci zelo visok ugled. Ta kleni bordojec, ki se ponaša s poreklom Pauillac, je v rokah družine Rouzaud, ki ima med drugim v lasti šampanjsko hišo Roederer. V času kampanje en primeur v začetku aprila letos sem bil deležen večerje, ki se je, pričakovano, v salonu začela z Roedererjevim brutom premier. Cristala v salonu niso postregli, za mizo pač. Letnik 2004 je še izjemno mlad, svež, z zelo pretanjenimi avtolitičnimi notami. Počakati. Pichone comtesse 1995 je bil rahlo eksotičen, po škatli cigar, svilen, razvit, na vrhuncu, čudovit. Letnik 1985 naj bi bil v teoriji za njim po kakovosti, a bi bil lahko zvezda večera, saj je poleg značilnih terciarnih not po podrasti in konici svinčnika ponujal kompleksne zaznave in krasno eleganco. Čudovito piten. Letnik 1975 se je primeril po štirih zaporednih slabih letnikih, zato so ga takrat morda previsoko cenili, bil je zgolj dober. Pichon comtesse 1975 je bil po 37 letih malce hlapen, v dobri formi za jesen svojega življenja, nepričakovano dober. Naziv vino večera je vseeno odnesel še vedno čvrsti letnik 1996, poln finese, ki smo si ga nekako izprosili za konec. Še lahko čaka.
Po 18 letih v vrhunski formi
Podobno vajo sta si dva večera pozneje v krasnem ambientu svojega dvorca Smith Haut-Lafitte (SHL) omislila zakonca Cathiard, oba člana francoske smučarske reprezentance v 60. letih. Florence je seveda smučala pod Pohorjem na Zlati lisici in se še danes spominja, da ni dobila obroka, ker je izgubila bon. K prvemu krožniku so postregli bela SHL letnikov 1999 in 2009, h glavni jedi pa rdeča SHL letnikov 1990 ter 2000. Oba odlična, letnik 1990 pa je bil njun prvi. Viden je bil napredek, ki sta ga naredila v desetih letih; za letnik 2009 jima je Parker podelil celo 100 točk. Letnik 2000 je bil še svež, pikanten, raznolik, 1990 pa dozorel, po usnju in zemlji, z lepo svežino in morda malce kratek. »Kateri je boljši?« sta vprašala Cathiardova in seveda želela slišati, da letnik 2000, ko je eden od kolegov diplomatsko sklenil, da je 2000 boljši k mesu, 1990 pa k siru. Podpišem.
Tudi v domačih vodah se kakšno vino prav lepo postara. Veliko rdeče XGR letnik 1994 Movia iz dvojnega magnuma smo odprli ob krstu nečakinje. Moji Prleki preverjeno niso ljubitelji briških okusov, a eleganca, ravno prav omehčani tanini in bogastvo zaznav so jih očitno prepričali. Vino je po 18 letih v vrhunski formi.
Dušan Cvetko mi je v pokušino poslal renski rizling 2001 ter kerner 2001, rekoč, naj še enkrat preverim, ali ta vina res nimajo potenciala staranja, kot sem zapisal v enem od vinskih Vodičev. Kerner 2001 res ni pokazal veliko razlogov za čuvanje, renski precej več. Kljub nekoliko arhaičnemu slogu je bil cveten, meden, z živahno kislino, dober. Vseeno besed za vina iz Vodiča ne vzamem nazaj, gospod Cvetko. Tudi znameniti renski rizling 2004 E, Dveri-Pax, se je ravno prav omedil. Mineralen, okusen, s čvrsto kislino in sadnimi notami, rahlo botritičen. Še vedno odličen, blizu vrhunca ali pa malce čez.
Presežek se je zgodil ob okušanju arhivskih vin hiše P&F Jeruzalem Ormož na nepozabnem večeru revije Vino v dvorcu Jeruzalem. Laški rizling 1986, polsuh (26 let) se sliši kot misija nemogoče, a ponudil je široko paleto vonjev: sadnih, dimnih, medenih. Z vsega 10,6 odstotka lahko pomeni prvovrstno aperitivno doživetje. Sauvignon 1979 pozna trgatev (33 let) je diskretno, a jasno povedal, za katero sorto gre. Bezeg, meta, dim, kava, karamela, v ustih pa še peteršilj in fige. Tovrstnega nabora arom pri mladih vinih ne boste nikoli doživeli. Ravno v tem je eden od čarov zorenih vin. Pri renskem rizlingu 1959 jantarne barve bi le stežka ugotovil sorto, vsaj na nosu nikoli. Dišal je po smrekovih vršičkih, medu, borovcih, dimu. Nekaj ostanka sladkorja ter čvrsta kislina vino držita pokonci že 52 let. Vrhunec večera je, vsaj zame, pomenil legendarni beli burgundec 1971, ki je ponudil večplastno in prepleteno, homogeno cvetico po tropskih sadežih, ananasu, medu, sočnem rumenem sadju. Slajši v ustih, z gostejšo oljnato teksturo ter nepopisno kombinacijo vonjav. Uf! Te dobrote so pridelali 100.000 steklenic (!), od katerih se jih je ohranilo še 3400. Cena? 260 evrov.
Resnično sem užival ob pokušini in razmišljal, da naključje ni možno in doživljamo nekaj izjemnega: ultimativni dokaz, da so lege prvovrstne. Če se vam zdi, da pretiravam, poskusite našteti vinorodne pokrajine, ki vam lahko ponudijo prvovrstna, več dekad stara bela vina. Svetinje, Jeruzalem ... Nisem ravno veren, a nekaj svetega je v teh krajih. Kar pa ni le blagoslov. Daje tudi obvezo vsem tamkajšnjim vinarjem, da poustvarijo kaj podobnega.
