Nedolgo nazaj sem se vrnila s potovanja po otoku, ki je znan po turkiznem morju, dolgih peščenih plažah in množici turistov. V vodniku sem prebrala, da mora vsak Italijan vsaj enkrat na dopust na Sardinijo, po možnosti s svojim avtom, ki ga želi parkirati točno tam kot vsi drugi, to je tik pred senčnikom in ležalnikom, da ni treba predaleč nositi hladilne torbe, polne hrane. Ta del se mi je zdel najbolj privlačen! Nekoliko me je zaskrbel opis tradicionalnih jedilnikov, ki niso bili veganski, zato sem prtljažnik dopolnila z zapakirano hrano in se ob tem počutila kot otrok, ki nakupuje za rojstnodnevno zabavo. Prigrizki v šumečih vrečkah so imeli opravičilo, kljub temu pa sem čutila tudi slabo vest. Embalaže je bilo skoraj toliko kot vsebine, kar pomeni, da sem Sardinijo onesnažila približno tako kot vsak povprečen turist.
Na otoku res niso naklonjeni zelenjavi, suha, prazna polja so čakala na dež, po hribih so se pasle ovce, njihovo največje bogastvo, žito, pa je bilo spravljeno v kašče. Tradicionalna kulinarika je povezana s kruhom in testeninami. Iz moke, vode in soli spečejo svež kruh za vsak dan, trd prepečenec za pastirje in tudi umetniško oblikovane kruhke za posebne priložnosti, ki po okraskih spominjajo na torte. Marsikje se pohvalijo, da še vedno uporabljajo naravni kvas, ki nastane s fermentacijo koščka testa od prejšnje peke. Čeprav njihov kruh diši po krušni peči in tradiciji, sem se ga vseeno hitro prenajedla. Na potovanju prepoznaš svoje prehrambne navade – sanjala sem o zeleni solati, krožniku juhe in sadju.
Zadnji dan se je ovinkasta in hribovita cesta nenadoma spustila vse do obale, kjer je morje naložilo tudi šestdeset metrov visoke sipine. Costa Verde je najbolj divja in nedotaknjena obala Sardinije. Ni čudno, saj ni veliko turistov, ki bi se peljali več ur po prašni cesti, da bi prišli do popolnoma prazne plaže, kjer stoji ena sama rumena hiša, preurejena v hotel. Zato pa se tistim, ki pridejo tja, odprejo vrata v raj s štirimi zvezdicami in vrhunsko kuhinjo. Ne le solata s koromačem in mandarinami, tudi paradižnikova juha in sladica iz karameliziranih breskev, veganski in vege jedilnik, lokalna ter ekološko pridelana hrana. Mar sanjam? Odgovora ni bilo, saj so bile vse moje celice na dopustu in so se pravkar globinsko sproščale.
Ko sem se vračala na celino, se je sredi soparne ceste v avtu pokvarila klima, tik pred trajektom se je nakuhala nevihta, lilo je iz svinčeno vijoličnih oblakov in bila sem v najbolj počasni vrsti. V mislih sem iskala, kje pod sedežem so tiste super testenine, steklenica olja, evkaliptusov med, pikantne olive s tržnice, hecna buča..., in sestavljala jedilnike. Grizljala sem zadnje prigrizke iz šumečih vrečk in se veselila svoje kuhinje, navdihnjene z zvezdicami divje, avtentične Sardinije.
Testeninska solata
Za eno osebo
- 100 g testenin (predlagam pene)
- 100 g paradižnikove omake (domača je najboljša izbira)
- 100 g mediteranske zelenjave
- čebula
- česen
- sveža bazilika (v sezoni)
- suh origano
- drobne aromatične olive
- češnjevi paradižniki (v sezoni)
- ali v olje vloženi suhi paradižniki
- oljčno olje
- balzamični kis
- sol in poper
Testenine skuhamo al dente, še trde na ugriz. Splošno pravilo je, da dosledno upoštevamo čas kuhanja, ki je napisan na embalaži. Zavremo lonec vode, jo solimo in dodamo žlico olja, nato v krop stresemo testenine in takoj premešamo, da se razdelijo. Ko voda znova zavre, začnemo šteti minute kuhanja. Testenine nato stresemo na cedilo, postavimo nad lonec in pokrijemo, da ostanejo vroče in se dobro odcedijo. Po moji izkušnji so najboljše, če jih kuhamo s toliko vode, da je ne ostane skoraj nič. Vsekakor jih ne izpiramo. Čim prej jih zmešamo s prav tako vročo omako.
Za ta recept je omaka poenostavljena: segrejemo olje, popražimo čebulo, česen, drobno narezano mediteransko zelenjavo (jajčevci, bučke, paprika) in zalijemo s paradižnikovo omako. Tople testenine bodo vsrkale še nekaj omake in se navzele njenega okusa, zato jih pustimo tako vsaj kakšno minuto, za testeninsko omako pa dokler se ne ohladijo. Ohlajenim testeninam dodamo olive, v sezoni na kockice narezane paradižnike, sveže in suhe začimbe, kis in olje.
Testeninsko solato ponudimo kot hladno predjed, več kot primerna je tudi kot malica, ki jo zapakiramo v kozarec in vzamemo s seboj. * Testenine, ki imajo predznak hitro pripravljene, vendar prazne in dolgočasne hrane, z malo izbirčnosti pri nakupu in s pravo omako spremenimo v zdrav, nasiten in okusen obrok. Odlične so bele in polnozrnate iz trde pšenice, pirine, kamutove, svetle, temne, drobne, velike, ravne, prirezane in školjkasto zvite, če jim le kakovost zagotavlja oznaka ekološke pridelave.
