Sardinija je poleg Japonske in še treh območij ena od petih regij sveta, kjer ljudje živijo dlje in populacijo sestavlja nadpovprečno število zdravih stoletnikov. Te točke dolgih življenj raziskovalci imenujejo tudi modre cone. Na Sardiniji je sicer okoli 1,6 milijona ljudi, med njimi jih v povprečju 230 dočaka več kot 100 let. To je dvakrat več kot povprečje preostalega sveta. In kar je še bolj zanimivo, je dejstvo, da se temu enako približa tako moški kot ženski del populacije, kar sicer ne velja za druga območja. Ženske po navadi pač živimo dlje.
Strokovnjaki so mnenja, da imajo z dolgim in zdravim življenjem veliko opraviti jedi, ki jih tradicionalno uživajo ljudje na otoku. Na srečo ta sploh ni tako daleč, da se ne bi mogli kar na lastne oči in brbončice prepričati, kaj dobrega lahko ponudijo za kak poletni ali spomladanski dopust. In še najboljše: dieta za 100 let zdravega življenja, sodeč po sardinskem zgledu, sploh ni asketska, saj vsebuje od mesa, kruha in rib do sušenih mesnih in bogatih sirov ter seveda testenin.
Kuhinja tisočerih vplivov
Italijanski otok v Mediteranu leži med sosedama Korziko in Sicilijo in je že od nekdaj stičišče mnogih vplivov in bogate mešanice kulinaričnih tradicij – od italijanske in starorimske do arabske, afriške, feničanske in španske. Kljub temu da območja v tem podnebnem pasu najpogosteje zaznamuje sredozemski način prehranjevanja oziroma tako imenovana mediteranska dieta, Sardinija ni najbolj tipičen primerek tega. Če so namreč za dieto značilni predvsem morski in vegetarijanski jedilniki, na otoku zelo radi uživajo tudi meso in sir ter kruh in testenine. Seveda so mnoge prvine tudi enake kot v omenjeni klasični sredozemski dieti (oljčno olje, ribe, oljke, mediteranske začimbe, ribje juhe itd.)
Kruh
Zelo star sardinski pregovor pravi Chie hat pane, mai no morit, kar pomeni nekaj v smislu ob kruhu ne boš nikoli umrl in kaže na zelo močno tradicijo in zgodovinski pomen tega živila na otoku. V preteklosti in še danes je torej pomenil osrednji del prehranjevalnih navad prebivalcev Sardinije. Kljub temu da so ga ravno sodobne diete skorajda izrinile z obličja jedilnikov, ga tam pojedo veliko. Že od nekdaj so klasični kruh v domačih pečeh za vsakdanjo rabo pripravljale gospodinje, medtem ko so ob praznovanjih in poročnih slavjih naredile prave kruhove umetnine, ki so enako dobro opravljale vlogo dekoracije kot hrane. Skratka, na Sardiniji se jé ob mnogih priložnostih in na mnogo načinov. Poleg klasičnega posebno mesto nosi tudi prav poseben kruh, imenovan pane carasau, ki je povsem sploščen in zelo hrustljav, njegov premer je okoli pol metra, narejen pa je iz enakih sestavin kot klasični, vendar je oblikovan v ploščat disk in posušen do hrustljavosti. Tradicionalno so ga jedli in pekli pastirji, ki so dolge mesece živeli nomadsko življenje daleč od doma. Njegov rok uporabnosti je lahko kar leto dni, saj skoraj ne vsebuje vlage in bolj kot na kruh spominja na prepečenec ali, še bolje, na nekakšne sušene mlince. Še v času slavnih sardinskih Nuragov so torej jedli suhega ali namočenega (v vodo, vino ali omake), priljubljen pa ostaja še danes.
Pecorino sardo oziroma fiore sardo je verjetno posebnost, po kateri je tamkajšnja kulinarika najbolj znana. Gre za trdi sir, narejen iz ovčjega mleka domače drobnice, ki je že od leta 1996 zaščiten s certifikatom geografskega porekla. Pecora v italijanščini pomeni ovca, tako da ima ta sir več različic, od toskanske, sicilijanske do sardinske, vendar naj bi prav slednja najbolj bogato razvajala brbončice. Je okrogel, polnomasten, s 35 odstotki maščobe ali več, njegova skorjica je črna, po strukturi pa je podoben parmezanu. Ima značilen, izrazit vonj in slasten, pikanten okus. Klasični namizni zori od pet do osem mesecev, po daljšem zorenju postane oster in trd, primeren zlasti za ribanje.
Meso
Ne samo da tamkajšnja kuhinja ni brezmesna ali pretežno ribja, ampak se ponaša celo z eno najbolj razvratnih mesnih vrst, to je prašičkom. Saj veste, kako nam vseskozi govorijo, da svinjina ni zdravo meso. A na Sardiniji se na to požvižgajo! Seveda radi posežejo tudi po ovčetini ali drugi drobnici, ki se tradicionalno pase na tem otoku, vendar je res, da posebno mesto pripada prav mladi svinjini. Pripravljajo jo predvsem ob posebnih dogodkih, ob praznikih in ob nedeljah, kar je verjetno eden od razlogov, da je pravzaprav ne pojedo tako veliko. V splošnem velja, da je meso redno na jedilnikih, ampak v manjših količinah, včasih zgolj kot dodatek za boljši okus jedi. Kadar se pripravlja samostojno, za to opravilo navadno skrbijo moški. Najpogosteje ga spečejo na ognju oziroma na način, ki spominja na dalmatinsko peko, kjer se meso več ur cmari v svojem soku do popolne mehkosti. Zraven dodajajo dišečo in okusa polno zelenjavo, ki jo pridelujejo na skrbno obdelanih vrtovih, ter mediteranske začimbe, ki rastejo po vsem otoku.
Ah, človek res ne more, da ne bi kar malo zavzdihnil ob misli na to. Kajne?
