Šabesa je bila včasih razširjena in priljubljena pijača, zdaj pa le še malokdo ve, kaj sploh je, in je skoraj povsem utonila v pozabo. Pa ne zato, ker ne bi bila dobra, ampak ker v današnjih časih skoraj nihče nima več ne časa ne volje, da bi si sam pripravljal osvežilno pijačo, ko je vendarle toliko lažje kupiti plastenko živobarvne pijače, o kateri oglasna sporočila zatrjujejo, da prijetno osveži ali ima še katere druge sposobnosti. Šabesa, ki ji pravijo tudi šabeso, je bila nekdaj sinonim oziroma generično ime za vsako osvežujočo brezalkoholno pijačo v steklenici, ki se odpre s pokom ob pritisku na okrogel steklen zamašek. Prava šabesa je namreč naravno gazirana pijača z mehurčki, ki nastanejo zaradi kvasovk iz okolja.
Preprosta pijača je hkrati pravo malo razkošje. Narediti jo je mogoče iz bezgovega cvetja z dodatkom limone in kisa ter prevrete oslajene vode. Zaradi naravnega prevretja rahlo muzira in je ohlajena zelo osvežilna, predvsem pa povsem naravna pijača. Mogoče jo je pripraviti tudi brez zavretja, in sicer tako, da v vodo dodajo nekaj zrn riža, ki preprečijo zavretje. Danes bolj znana tekoča pripravka iz bezga sta bezgov sirup in bezgov sok, vendar razen tega, da sta prav tako iz bezga, nimata s šabeso kaj dosti skupnega.
Italijanski sambuco pijejo z muho
Za pripravo šabese je seveda najprej treba nabrati bezgove cvetove, kar v naših krajih ni pretežko, saj bezgovi grmi obilno rastejo skoraj povsod. Pravi čas za pripravo šabese je junij, tudi še začetek julija, ko so bezgovi grmi polni velikih smetanasto belih socvetij. A dobra pijača postane šele čez čas, saj je priporočljivo šabeso v steklenicah pustiti počivati približno en mesec, čeprav jo je mogoče piti že po enem tednu. Je prijetno kislega okusa, nekateri ji pred pitjem dodajo nekaj listov mete, pijemo pa jo ustrezno ohlajeno.
Pripravimo jo tako, da zavremo vodo, jo ohladimo in nato vanjo damo sladkor, bezgove cvetove, rezine limone in vinski kis. Na deset litrov vode damo kilogram sladkorja, približno petnajst velikih bezgovih cvetov, štiri neškropljene limone in en deciliter kisa za vlaganje. Ko se sladkor stopi, posodo postavimo na hladno, kjer naj mešanica počiva tri dni. Vsak dan nekajkrat premešamo, po treh dneh pa precedimo skozi gazo v steklenice, jih zamašimo in postavimo v temen in hladen prostor. Bezgove cvetove pri nas, kakor rečeno, zlahka najdemo, saj je črni bezeg (Sambucus nigra) pri nas in tudi drugje v Evropi precej razširjena rastlina. Prepoznamo ga po velikih dišečih smetanasto belih socvetjih, ki septembra dozorijo v rdeče-črne jagode. Te so nezrele strupene, iz zrelih pa s stiskanjem delajo sok, vino ali žganje, ki mu pravijo bezgovec. Iz zrelih jagod je podobno kakor iz cvetov mogoče pripraviti tudi čaj, tako bezgove cvetove kakor jagode pa v naravnem zdravilstvu uporabljajo za lajšanje različnih zdravstvenih težav.
Poleg različnih jedi in šabese je iz bezgovega cvetja mogoče narediti še eno znano pijačo – sambuco, ki se tako imenuje po latinskem izrazu za bezeg. To je močan italijanski liker iz bezgovega cvetja, janeža in sladiča, ki se običajno pije kot digestiv po obroku, še zlasti priljubljen pa je v Rimu, kjer ga pijejo con la mosca (z muho). V kozarec s sambuco namreč dajo zrno ali dve pražene kave, kar je videti, kakor bi v pijači plavala muha. Ko liker spijejo, to muho oziroma kavno zrno zgrizejo in pojejo.
