Kot skoraj z vsako dobro stvarjo je tudi s stročjim fižolom tako, da pravega, svežega lahko jemo le kratek čas, pravzaprav prekratek, da bi se ga lahko pošteno najedli. In da ne bo pomote – to je čisto navaden fižol, le da še ni odrasel in star. Res je sicer, da so nekatere sorte bolj in druge manj primerne za uporabo mladega fižola, vendar v načelu velja, da je vsak enkrat v življenju tudi stročji. Seveda tudi tu, tako kot pri večini stvari, lahko malo goljufamo in si podaljšamo sezono, tako da kupimo tistega uvoženega predsezonskega ali pa onega posezonskega pa tudi zamrznjenega ali vloženega. Vendarle je eden bolj blizu vodi po okusi, drugi pa primernejši za izdelovanje vrvi, o zamrznjeni ali vloženi različici pa, vsaj v tem kontekstu, niti ni vredno razpravljati – četudi stročji fižol kar dobro prenaša hladilno skrinjo, ob svežem nima možnosti.
Gojenje na vrtu
Mnogi fižololjubci ga gojijo le zato, da ga pohrustajo, še preden ugleda stare dni. Pri stročjem fižolu gre namreč kot že rečeno točno za to, da ga potrgamo, še preden odraste. In gojitelji vedo povedati, da je hvaležna rastlina, ki jo, če obvladamo in poznamo sorte, lahko sadimo tako, da ga z lastnega vrta jemo kar vse poletje. Ključna sta le logistika in dober tajming: nekatere sorte so namreč bolj zgodnje, druge bolj pozne, čisto na začetku sezone pride v poštev nizki fižol, pozneje pa preklopimo na različne vrste preklarja. Dobro raste skupaj s paradižnikom, ki ga varuje pred škodljivci, pa tudi s kumarami, zeljem, kolerabico, rdečo peso, zeleno in kapucinko. V njegovi družbi naj po nasvetu izkušenih gojiteljev obvezno raste začimba šetraj, saj ga varuje pred napadom uši. Če se pri pridelavi potrudimo in nizko sorto stročjega fižola posadimo zgodaj ter pokrijemo s kopreno, ga lahko obiramo že kmalu v juliju. Bolj ko smo pridni pri sprotnem obiranju, dlje rastlina dela nove nastavke plodov. Ko smo obrali tega, pride na vrsto visok stročji fižol. Koliko vrst, oblik, barv in okusov je na voljo! Ponuja se nam v različnih sortah, s širokimi, ozkimi, dolgimi, kratkimi stroki, zelen, rumen, ploščat, okrogel ... Še posebno cenjen je rumeni maslenec, ki se res kot maslo topi v ustih, pri vseh pa morate paziti, da dobite svežega, mladega, ki še ni vlaknast. Ključno je namreč, da ga oberemo še, ko je mlad in nima nitk, saj te lahko popolnoma pokvarijo užitke pri jedi, čeravno je okus enak.
Krepilni učinek brez orjaških vetrov
Stročji fižol je hrana, ki krepi vse telo, na srečo je tudi precej manj vetrotvoren kot njegov ostareli brat. Med drugim nas zalaga z beljakovinami in predvsem rudninami, hkrati pa razveseljuje z nizko kalorično vrednostjo. Menda ni pomembnejšega telesnega organa, ki ga stročji fižol ne bi spravil k živahnejšemu delovanju. Ne le jetra in žolčnik, še posebno hvaležna mu je trebušna slinavka, ker pripomore k bolj uravnovešeni presnovi ogljikovih hidratov. Posebno sveže stisnjen sok zelo olajša njeno delo in je lahko v pomoč sladkornim bolnikom. Njegov učinek se pozna še na krvni sliki, ki jo skozi poletno sezono po potrebi razmasti. Ima namreč to moč, da zniža vsebnost trigliceridov in holesterola v njej, če je seveda še naprej izdatno ne zalagamo z maščobami. Pripomore tudi k učinkovitejšemu delovanju sečil, da o prebavilih niti ne govorimo. Poleg tega je zelo spodbuden za razvoj koristnih mikroorganizmov v debelem črevesu.
Preprosto kot pasulj … a brez pasulja
Stročji fižol je v vseh pogledih ena sama dodana vrednost navadnega. Saj ne, da bi staremu želeli delati krivico, vendar se ta pač z mladežjo ne more primerjati, še posebno ne po okusu. Pa saj bi se tudi težko, ker je to praktično zelenjava, ki jo pripravljamo precej različno. Če iz zrnatega fižola na primer delamo pasulj, matevž in prebranec – skratka bolj zimske jedi – potem zeleni stročji fižol ponuja možnosti, ki so na kožo pisane poletju. Izjemno lahek, osvežilen, nizkokaloričen in očiščevalen je kot nalašč za solato, lahko enolončnico, kot priloga ali samostojna jed. Priprava je lahko nadvse preprosta in resnici na ljubo je v najbolj minimalističnih različicah tudi najboljši. Prava poletna košta, kot smo ji rekli včasih pri nas doma, je na primer kuhan fižol s krompirjem v kosih in domačimi ocvirki povrhu. Če le malo pazimo pri ocvirkih, se tega lahko resnično najemo do sitega, pa nam niti najmanj ne bo težko obležalo v želodcu, niti se nam ne bo poznalo na postavi. Če fižola, ki ga pri nas doma vedno kuhamo v največjem loncu, ostane po kosilu še kaj, se za večerjo obvezno pripravi solata. V tej ne sme manjkati česna, sicer pa je izvrstna le z nekaj soli, kisa in oljčnega olja. Še ena dobra stran tega je voda, v kateri se je kuhal. Ta se lahko porabi za jušno osnovo ali pa ohladi in pije za žejo. Kdor se je kaj več potikal po balkanskih deželah, zagotovo pozna boranjo oziroma čorbo od boranje. To je enolončnica, kjer boranji oziroma mlademu fižolu v loncu družbo delajo še nekaj svinjine, prepražene na čebuli, ter paradižnik in malo paprike. Vse skupaj se začini z majaronom, timijanom, česnom, malo bazilike, svežim peteršiljem, lovorom – in veličastno kosilce na žlico je na mizi. Če isto jed le malo manj zalijemo z vodo, nastane nekakšna boranja na vilice, h kateri se podajo različne priloge (krompir, polenta, riž …) in solata. Seveda se nam ni vedno treba držati osnovnega recepta kot pijanec plota. Stročji fižol je nadvse pripraven za eksperimentiranje, saj iz njega težko nastane kaj slabega, ker izboljša okus še tako zavoženim juham, prilogam in jedem nasploh. Zatorej nikar ne čakajte ali odlašajte predolgo z njegovim nakupom ali obiranjem, saj se bo mimogrede pretirano postaral in boste lahko to mlado, domačo zelenjavo le še nemočno počakali do naslednje sezone.