Hrana je univerzalni jezik, ki združuje. Če bi kljub temu radi zvedeli kaj več o morskih posebnostih, ki jih strežejo, ali o tem, kako sta lastnika začela pred 33 leti, pa ne govorite italijansko, se boste z lahkoto sporazumeli. Michela Fabbro in Peter Lovišček, ki sta tudi predstavnika slow fooda v Gorici, govorita slovensko. Peter je velik poznavalec vina in ljubitelj predvsem naravnih vin, Michela pa navdušuje z minimalistično obdelavo prvovrstnih sestavin, pri čemer se naslanja na tradicionalne recepte. Prepričana je, da gre lahko na mizo le tisto, kar je res sveže. Hrana se zdi na prvi pogled preprosta, a je tako mojstrsko pripravljena in polnega okusa, da vas bo tja pot še zanesla. In tudi če bi vsak dan šli k njima na kosilo, bi vedno jedli drugače, saj Michaela pripravlja tisto, kar pač dobi iz morja.
Krajevno peneče se vino piè di mont, 2012, ki ga je družina Rizzi pridelala iz chardonnayja, modrega pinota in rebule po klasični metodi, je s polnim okusom rumenih sadežev napolnilo usta in nam vzbudilo apetit.
 |
| Še več ocen restavracij in gostiln najdete na našem portalu Gostilne Gostilne si lahko tudi naložite na svoj pametni telefon, aplikacijo najdete v App Store ali na Google Play. |
Začeli smo s fižolovo mineštro z radičem in panceto. Sladkobnost fižola in goriške vrtnice so povezale dimne note slastne pancete.
 |
| vrsta ponudbe: restavracija hrana, vino: 9 postrežba: 9 cena/kakovost: 9 vtis skupaj: 9 |
V kozarec nam je Peter natočil Paraschos, sivi pinot, 2009, pod katerega se podpisuje vinar grškega rodu Evangelos Paraschos, ki je prišel v Trst na študij farmacije, potem pa se je poročil z zamejsko Slovenko in ostal v Italiji. Terciarne arome prezrelega rumenega sadja, suhe marelice, jabolčni krhlji, vanilje, v ustih lepa svežina, a izjemno mehko in zaokroženo, neskončno dolgega sadnega pookusa. Sivi pinot je odlično pospremil tolčeni bakala na benečanski način (mantecato), ki je bil nekdaj hrana revnih, danes pa je delikatesa za gurmane. Blag, mlečen, prav nič masten je bil na izjemno mehkem toastu razodetje za nos in usta.
Tudi veganski krožnik z ocvrtkom rdeče pese, črnim rižem, majonezo brez jajc, namazom iz čičerke, skuto in kislo smetano je pokazal moč in okus zelenjave, predvsem buče.
Sledilo je mojstrsko preigravanje s kalamari in kalamari, testenino v obliki kalamarov ter na trakove narezanimi pravimi kalamari. Ker jih je vročina kozice samo na hitro oplazila, so bili mehki kot testenina, ovčji sir pekorino jim je dodal pikantnost, naribana limonina lupina pa eksotični pridih. Zahtevnemu in konkretnemu krožniku je sivi pinot s prijetno svežino in velikim telesom lahko pariral.
Zelenjava, debeli in sočni kalamari in gamberi v tempuri so bili servirani na popečenem listu testa. V lahkotnem krožniku se sploh ni čutilo olja in cvrtje smo pojedli brez kančka slabe vesti.
Sauvignon iz vinske kleti La Castellada iz Oslavja, letnik 2004, je bil v ustih boljši kot na nosu: arome kutine, banane in ananasa ter lepa grenkoba v pookusu so skupaj z mineralnostjo lepo pospremili fantastične kalamare, napolnjene z radičem in lovkami. Sladkobnost kalamarov, grenkoba radiča in hrustljava svežina svežega radiča so poskrbeli za slastno prepletanje okusov.
Za sladico so postregli sveže sadje in svilnato jajčno kremo zabaione. Aromatično sadje se je lepo zlilo z elegantno kremo. Za konec pa nepozabni ekspreso, kot ga znajo pripraviti samo – v Italiji. Priporočamo!
Dobro je vedeti
|
