Restavracija je bila polna do zadnjega kotička, a na naše mile prošnje, da so nam jih priporočili hrvaški profesionalni kuharji, ki niso mogli prehvaliti njihovih jegulj in žab, in da imamo luknjo v želodcu, nam je mladi gospodar Jure naredil prostor pri mizi za domače. Prisedla sta tudi njegov oče Davor Taslak in Mate Ilić, prijatelja, ki sta odprla restavracijo leta 1993, pred dvema letoma pa sta jo prevzela njuna sinova, Jure Taslak in Ivan Ilić. Preden smo razvozlali sorodstvene vezi, smo še spraševali, kje se skriva Matejeva žena Đuđa. To je bilo smeha, Đuđa je namreč družinski vzdevek Taslakovih.
Dalmatinski pršut, ki ga Mate še vedno dela sam, seveda režejo na roko, zato so rezine debelejše, a tako voljne, da so kar zdrsnile po grlu. Svež kravji sir je bil blag, tisti iz oljčnega olja je razkril, da je olje vrhunske kakovosti, prav tako domače kapre in livanjski sir. Vse je domače, slani inčuni, ki so tako polnega okusa, kot bi jedli morski pršut, so s Korčule, olje s Pelješca, žabe in jegulje lovijo kar pred hišo v rokavu reke Norin, po mandarine se odpravijo v svoj nasad … Tudi vino imajo svoje, čeprav nimajo vinograda, grozdje odkupijo in ga naredijo po svojem, moškem okusu. Žilavka, 2015, je bila na nosu sadna, v ustih umirjene kisline, alkohol pa je pokazal mišice, za več kot 14 odstotkov jih je bilo.
Žabe s pršutom so specialiteta doline Neretve, obirali smo koščice, da je bilo veselje, vrhunsko oljčno olje, ki je dodalo pridih herbalnosti in grenkobe, pa nam je kapljalo s prstov. Mazali smo ga z odličnim kruhom izpod peke, ki je božansko dišal. Spečejo ga na listih raštike, neke vrste ohrovta, kar mu da poseben pridih. Pa presenečenj še ni bilo konec: na mizo so prinesli tako velike gambere, da bi stavili, da gre za neko čudno uvoženo sorto. Največje, najslajše in najbolj sočne gambore, kot jim pravijo, lovijo tam, kjer se Neretva izliva v morje.
 |
vrsta ponudbe: restavracija
|
Turisti pravijo, da jih ta predel spominja na delto Misisipija, le brez aligatorjev, kot pravijo domačini, pa v močvirnatih predelih, ker je voda tekoča, tudi komarjev nimajo. Kompaktno meso gamborov, precej bolj mineralno in manj sladko od škampov, nas je navdušilo. Nepozaben okus in čvrsta tekstura sta pripomogla, da je bil krožnik prazen, kot bi mignil. Pa je Mate že snel jeguljo z ražnja, ki jo je pekel na odprtem ognju. Hrustljava in mastna, a spet ne preveč, nam je šla v slast. Del omizja je kosilo zaključil z domačo čokoladno torto, del pa z domačim pelinkovcem.
Jegulje in žabe so bile včasih hrana revnih, danes pa si prste oblizujejo največji gurmani. V Vidu je arheološki muzej Narona, zgrajen na mestu nekdanjega antičnega hrama, posvečenega cesarju Avgustu, nasproti restavracije. Če boste na tistih koncih, obisk priporočamo, le napovejte se prej. Kuhajo po tradicionalnih neretvanskih receptih, najbolj je znan njihov brodet iz jegulje in žabe, a ga tisti dan žal niso imeli. V restavraciji so jedli vsi vidnejši hrvaški politiki in športniki, odkriva jih tudi vse več Slovencev. Le malokdo pa je imel to čast, da je jedel pri mizi, za katero kraljujeta Đuđa in Mate.
Dobro je vedeti
|
