Buče so nedvomno kraljice jesenske zelenjave. Kdor jih ne mara, je prikrajšan za silovito oranžno barvo, ki daje moč, vitalnost, antioksidante... kaj naj še rečem o njih, da se vam prikupijo? Dobro se znajdejo v juhi in prikuhi, vedno so na voljo, ni jih treba uvažati iz daljnih krajev in zaradi njih ne bodo posekali deževnega gozda, da bi jih gojili na plantažah. Popolnoma neškodljive so in etično neproblematične. Naše podnebje jim ustreza, zato ne vidim razloga, zakaj ne bi teh debelih zalog zdrave hrane gojili na vsaki prosti gredi, lepo naravno, brez sumljivih dodatkov. Lepe in nepoškodovane so primerne za ozimnico, celo na okenski polici. Spomnem se treh bučk hokaido, ki so bile v stanovanju kot okras vso jesen in dolgo zimo, dokler jih nismo spomladi odprli kot zadnjo zalogo zelenjave in bile so popolnoma čvrste. Med bučami imam najraje hokaido, ker so najbolj izrazitega okusa. Drugim vrstam je treba v recept premišljeno dodajati začimbe, da se ohrani njihov nežni oreškasti in masleni okus. Brez tega so lahko neizrazite, še posebno tiste sorte, ki se pri kuhanju razdelijo v vlakna. Špagetarico, na primer, je treba zato vedno kuhati oziroma peči neolupljeno in celo, vsebino pa nato previdno izpraskamo z vilicami in polijemo z omako kot vsake druge špagete. Male patišonke je najlepše nadevati in gratinirati v pečici, največje pa postaviti na vrt vsaj do konca oktobra.
Prazne in vodene so tudi preveč kuhane (razkuhane) buče. V takih primerih svetujem, da jih stresete na kompost. Takšno razočaranje se lahko zgodi tudi zaradi napačnega kulinaričnega pristopa – ni vsaka buča enaka. Nekateri imamo bolj trde, ki se ne odrečejo svojemu značaju in puščajo barvo povsod, kjer se česa dotaknejo, drugim zrastejo dovzetne in občutljive, ki jih lahko hitro preglasimo z dodatki, da ostanejo komaj neopazna podlaga brez lastnega okusa.
 |
| Buče so glavna sestavina oranžnih kremnih juh, odlične so v rižoti, navdušijo pečene v pečici, odišavljene z rožmarinom dodajo barvo v testu za njoke, poskusimo jih nadevane v slane pite ali celo kot posladek. |
Za te, žal, nimam pravega posluha, me pa navdušuje domišljija kuharskih kolegov, ki še takšno bučo spremenijo v poslastico. Iz njih se da pripraviti celo napitke, kompot, slano in sladko pecivo, zavitke ter marmelado. Pravijo, da se v sladkih zadevah družina buč ujame z rozinami, mandlji, cimetom in muškatnim oreščkom. Zanimivo, morda si kdaj drznem poskusiti. Za zdaj sem ostala pri slanih eksperimentih in jih v pozdrav njihovi sezoni ocvrla kot krokete.
Bučni kroketi (približno 15 kroketov
)
- 500 g grobo naribane buče
- sol
- drobni ovseni kosmiči
- mešanica začimb za jušno osnovo (ali začimbe po okusu)
- bela moka
- maščoba za cvrtje
Recept je primeren za katero koli jesensko oranžno bučo pa tudi prezrele poletne. Pri tistih, ki so mehkejše, bomo potrebovali več kosmičev, zato je težko predvideti količino.
Bučo olupimo, z žlico izdolbemo semena in razmehčano sredico, nato grobo naribamo, posolimo, premešamo in pustimo približno pol ure, da spusti tekočino. Naribano bučo z rokami ožamemo in vmešamo ovsene kosmiče. Pomembno je, da izberemo drobne, da se bodo hitreje in lepše napeli ter povezali v testo. Začinimo z mešanico začimb za zelenjavne juhe ali po želji. Bučam ustrezajo intenzivni, ne pa pikantni okusi: muškatni orešček, poper, curry, rožmarin, bazilika... S soljo previdno, ker so bile že soljene.
Testo za krokete pustimo počivati približno deset minut, da se kosmiči napnejo.
Maščobo za cvrtje segrejemo v globoki kozici. Ni treba, da kroketi v njej plavajo, dovolj je, da so v maščobi do polovice. Zajamemo jih z žličko in oblikujemo v močno pomokanih dlaneh. Testo je mehko, vendar ne lepljivo. Če jih ni možno oblikovati, dodamo še malo kosmičev in počakamo spet vsaj par minut.
Odvečno moko otresemo in krokete polagamo v segreto olje, vendar ne preveč hkrati. Po eni minuti jih z lopatico previdno odmaknemo od dna posode in obrnemo. Po potrebi ponovimo. Zlato rumene krokete zlagamo na papirnato brisačo ali kovinsko cedilo.
Ponudimo kot prigrizek ali glavno jed s pire krompirjem in skledo solate.
