Praženi rezanci z zelenjavo
Za tri
- 250 g rezancev za vok
- 3 srednje velike bučke
- pest graha
- šopek blitve ali špinače
- čebula
- indijski oreščki
- sojina omaka (ali sol)
- koriander v prahu
- kurkuma
- olje
- svež koriander (listi)
Bučke razpolovimo in narežemo na tanke lunice. Indijske oreščke razpolovimo s kratkim nožem. Čebulo narežemo na tanke kolobarje. Blitvo zložimo v šopek in razrežemo na trakove.
V večji globoki ponvi ali voku segrejemo olje in prepražimo indijske oreščke, da se obarvajo. Dodamo čebulo. Ko je čebula prepražena, stresemo v ponev bučke in grah, znižamo temperaturo in pražimo približno pet minut. Dodamo narezano špinačo, sojino omako in začimbe v prahu. Kratko popražimo, da špinača oveni.
Rezance pripravimo po navodilu proizvajalca. Po navadi je recept takšen, da dolijemo določeno količino vode k zelenjavi, dodamo rezance in kuhamo le par minut, da popijejo vso tekočino.
Rezance za vok bi lahko nadomestili s kakšnimi res tankimi širokimi rezanci, čeprav bo okus drugačen. V tem primeru jih skuhamo posebej, nujno al dente, odcedimo, stresemo v ponev in vsaj malo prepražimo z zelenjavo.
Dobro je videti, če rezance na koncu posipamo z nasekljanim koriandrom.
Lepo zapakirano
Nisem najboljše volje, zato bom v današnji zgodbi malo sitnarila, recimo z embalažo. Zapakirana hrana je zelo privlačna potuha naši lenobi. Kupiš že gotovo, napol pripravljeno, prerežeš, strgaš, počiš ovitek in že je v tvojih ustih. Logično, da je prijetno. To je skoraj tako, kot da sproti utrgaš sadje z drevesa. Ampak drevesa ni v bližini. Celo če je in bi bilo treba le stegniti roko, tega ne naredimo, raje bi nekaj iz trgovine, nekaj lepo zavitega v šumečo embalažo, z vabljivim potiskom, prijaznim ali šaljivim napisom, ki te sprosti in razveseli. V bistvu ne, vse to je le zato, da izdelek kupimo. Ampak tokrat se ne bom spuščala v potrošništvo, ki igra na karto naše razvajenosti. Sitnarila bom okrog embalaže.
Že leta se ji izogibam in lahko se pohvalim, da napredujem. Počasi, vendar mi gre dobro. Kljub temu pridelam vsak teden poln koš odpadne plastike.
V dokaj frekventnem gospodinjstvu imamo štiri koše za ločevanje odpadkov. Koš za kompostiranje je najbolj poln, se razume. Praznimo ga v vrtni kompost in vsako pomlad z njim zapolnimo visoke grede. Odpadni papir pozimi skurimo, pa tudi sicer ga ni veliko, tako da je ta koš večkrat prazen. Tudi v košu za steklo je bolj malo, saj kozarce večinoma znova uporabimo. Preostalih odpadkov skoraj nimamo, zato smo koš za odpadke, ki se ne reciklirajo, umaknili iz kuhinje, ker je bil samo v napoto. In potem imamo še četrti koš, za embalažo – ta je še vedno zmagovalec. Kakor koli obrneš, tej plastiki se je najtežje izogniti. Zakaj je tako?
Plastična embalaža Ta naj bi bila le občasno v rabi, kadar ni druge možnosti, saj nobena ni povsem varna. Zavajajoče je, ker ne povzroča takojšnjih težav, ampak se škodljive snovi nabirajo s pogosto uporabo. Ko se pokažejo težave, ne pomislimo, da je vzrok lahko v navidez nedolžni plastiki. Najbolj sporna embalaža, za katero obstaja možnost ali tudi dokazi, da je kancerogena, ima oznake 1 (PET/ PETE), 3 (V/PVC), 6 (PS) in 7 (PC/PLA), ter vsa tista, ki sploh nima oznake. Takšne ne smemo znova uporabiti, ker to še poveča njeno škodljivost, še posebno če vanjo nalivamo vroče tekočine. |
Večino hrane prodajajo v majhnih količinah. Veliko embalaže (zanemarljivi stroški) in malo vsebine. Razlog naj bi bila majhna gospodinjstva, vedno manj kuhanja doma, pokvarljiva hrana, pretopla stanovanja. Le redka gospodinjstva imajo shrambo, poseben, ločen prostor v bližini kuhinje, kjer je hladneje, bolj temno in dobro prezračeno. Če bi bilo treba, bi se že potrudili in poskrbeli za primerno shranjevanje zaloge hrane – ampak ni treba. Trgovina v bližini je odprta, da skočiš po tisto, kar potrebuješ, in sproti kupiš še več tistega, česar sploh ne potrebuješ. Trgovina ne mara, da imaš doma svoje zaloge.
K sreči pri nas ni trgovine pred vrati, zato smo staro ozko garderobno omaro, ki sem jo nekoč rešila iz kleti, preuredili v shrambo. Nič posebnega, na novo je pobarvana, polna je poličk in to je vse. Vrata imajo toliko rež, da je zračenje zagotovljeno. Postavili smo jo na hodnik v temnejši kot, kjer se je skoraj ne opazi. V njej shranjujemo osnovna živila, riž, kaše, suhe stročnice, testenine, temno čokolado in kakav, takšne stvari, da lahko vedno kaj skuhaš. Kljub temu je vse zapakirano v četrt-, pol-, največ kilogramske vrečke. V trgovini še nisem našla kilogramske kakovostne temne čokolade, kilograma dobrih mandljev ali treh kilogramov ekološkega riža. Če odmislimo odpadke, ekologijo in zapravljanje denarja, smo lahko proti embalaži iz zdravstvenih razlogov, posebno če ta shranjuje tekočo hrano. Dobro se je pozanimati o pomenu oznak na spodnji strani lončkov, da se izognemo vsaj najbolj strupeni plastiki.
Torej manj embalaže, več vsebine in sezonska hrana naravnost z vrta, kadar je le možno. Zdaj zorijo bučke, grah, dobi se špinača, blitva, čebula... ne zamudimo življenja.
